Tisti čas je bil Janezov oče Zaharija napolnjen s Svetim Duhom in je prerokoval: Hvaljen Gospod, Bog Izraelov, ker se je ozrl na svoje ljudstvo in mu pripravil odrešenje: dvignil nam je rog zveličanja v hiši svojega služabnika Davida, kakor je govoril po ustih svojih svetih prerokov iz davnih vekov: da nas bo rešil naših sovražnikov in iz rok vseh, kateri nas črtíjo, da skaže usmiljenje našim očetom ter se spomni svoje svete zaveze; kakor je prisegel Abrahamu, našemu očetu, da nam bo dal, da bomo iz rok sovražnikov rešeni in mu brez strahu služili v svetosti in pravičnosti pred njegovim obličjem vse dni življenja.

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota, da daš njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščenju njihovih grehov, po prisrčnem usmiljenju našega Boga, s katerim nas bo obiskal Vzhajajoči z višave, da razsvetli te, ki sedijo v temi in smrtni senci, da naravna naše noge na pot miru.(Lk 1,67-79)

Današnje bogoslužje nas vabi, da še globlje cenimo dar, ki nam ga bo naš nebeški Oče podaril. Spominja nas, da je bil Očetov dar že izredno dolgo časa z ogromno ljubeznijo pripravljen in nas je čakal.

Brali bomo dve božji sporočili: prvo naslovljeno na kralja Davida in drugo sporočilo naslovljeno na Marijo. Med seboj sta obe tesno povezani.

Drugo sporočilo se izrecno navezuje na prvega. Davidu Gospod pravi: »Tvoja hiša in tvoje kraljestvo bosta ostala pred teboj na veke. Tvoj prestol bo utrjen na veke.«

Mariji ob oznanjenju pa pove naslednje: »Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«

To kaže na dolgo pripravo, ki jo je Bog načrtoval za rojstvo svojega Sina.

V sporočilu Davidu je že izražena močna Božja ljubezen do ljudstva in do Davida. Božja ljubezen je velikodušna in se ves čas ukvarja s tem, kaj bi nam še podarila.

David je iz revnega pastirja postal mogočen, bogat in zmagovit kralj, ki je dobro živel v svoji palači. Premišljeval je, da bi Bogu namesto šotora s skrinjo zaveze končno zgradil tempelj in mu ga podaril. David je prepričan, da se bo Bog strinjal in bo počaščen. Pa ni bil. Ni se strinjal in ni hotel Davidovega darila. Zakaj?

Zato ker je Ljubezen. Zaradi tega ne jemlje, ampak daje še več. Davidu ogromno obljubi: sezidal mu bo hišo; svojemu ljudstvu bo določil kraj in ga vanj zasadil, da bo prebivalo na svojem in se mu ne bo treba več bati.

Božji načrt je velikodušen in velikopotezen. Uresničeval se je za življenja Davida in njegovega sina Salomona.

Dopolnil in izpolnil pa se bo stoletja kasneje: »Spočela boš Sina, ki bo velik in se bo imenoval sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida.«

Glejte Božji dar, ki ga je Bog pripravljal stoletja, kakor pravi sv. Pavel Rimljanom: »razodetje skrivnosti, ki je bila stoletja skrita, se je razodelo«.

Sedaj vemo, kakšen pomen je imela Božja obljuba. Tisoč let pred oznanjenjem Mariji je Bog že pripravljal svoj čudoviti dar.

Ko mi nekaj dni prej pripravljamo darilo za nekoga, je to znamenje, da ga imamo radi. Koliko bolj šele naš Bog nas. Svoj dar pripravlja stoletja.

Ob prejemu angelovega sporočila je Marija lahko merila in sprejela vso globino in vso moč Božje ljubezni. Uresničevalo se je, kar je Bog začel načrtovati in obljubil devetsto let pred tem. Skupaj z Marijo odprimo svoja srca veličini Božjega daru, ki ga lahko danes to noč znova zavestno in hvaležno sprejmemo.

S tem darom on dokončno postane naš dom in bivališče. V njem smo zakoreninjeni tako močno, da nas nihče ne more iztrgati iz njegove roke. Ozdravlja nas strahu zase in smrti, ki je vir vse naše slepote in grozot, ki jih zaradi tega počnemo drug z drugim tudi danes. Sprejeti dar spremeni srce in odnos do vsega. Njegova Beseda, ki je postala meso in to postane tudi v meni, če jo sprejmem, popolnoma spremeni moj pogled na življenje in mi da Božjo moč, da svoje življenje lahko podarjam tako, kakor je On meni in nam podaril svojega. Božič je izmenjava darov, ki oživlja tudi vse stvarstvo in nas uvaja v skrivnost smrti in vstajenja iz nje.