»Pogum! Kakor si pričal o meni v Jeruzalemu, tako boš moral pričati tudi v Rimu.« (Apd 23,11)

Premislim: Božji glas je najtišji in najbolj nežen, nevsiljiv in spoštljiv. Slišim ga v sebi. Včasih so mu rekli vest. Upošteva osebni odgovor na Božji dar, ki postane pravica in dolžnost, do sebe in bližnjih, vir ljubezni in odpuščanja, sebi in bližnjim. Morda sem se odvadil slišati tihi glas, ki me vedno znova vabi v resnico? Jezusova beseda in branje le te, prebuja in oživlja mojo zaspano in omrtvičeno, uspavano, ranjeno in poškodovano vest, da spet lahko razberem po njej Božji spoštljivi in ljubeči glas.