V tej binkoštni skrivnosti, ko ogenj z neba ne požge, temveč razsvetli, se moje srce odpira neskončnemu obzorju božje navzočnosti. »Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.« To ni le pesem, temveč klic iz globine življenja, kjer se srečujeta moja nemoč in božja vsemogočnost. V Jeruzalemu se je zgodil silovit šum, a v mojem srcu Sveti Duh pogosto prihaja kot rahel vetrič, ki prinaša mir tam, kjer so bila vrata do zdaj  zaradi strahu zaklenjena.

Sveti Duh je tisti »božanski umetnik«, ki v meni obnavlja podobo Kristusa. On je tisti, ki moje raztreščene misli zbere v eno samo žarišče – v Kristusa. Ko Pavel piše korintski skupnosti, da nihče ne more reči: »Jezus je Gospod,« razen v Svetem Duhu, se v meni prebuja spoznanje, da je vera dar, ki ga nenehno prejemam. Sveti Duh je tisti, ki moje bivanje seli iz kraljestva nujnosti v kraljestvo svobode. On je poboženje v dejanskem delovanju; je tisti, ki mojo človeško voljo, velikokrat ujeto v egoizem, nežno upogiba proti božji volji, dokler ne postanejo en sam utrip.

Evharistija je zame tisti sveti prostor, kjer velika noč postane večna sedanjost. V epiklezi – ko kličem Svetega Duha nad darove – se ne posvečujeta le kruh in vino, temveč se v ognju tega Duha posvečuje moje celotno življenje. Vsaka liturgija je vstop v dvorano zadnje večerje, kjer Vstali stopa skozi zaprta vrata mojega nezaupanja in diha vanje: »Prejmite Svetega Duha.«

V evharističnem občestvu prenehajo veljati zakoni razdeljenosti. Tam se v moči Duha brišejo meje med mano in bližnjim, saj vsi pijemo iz istega vira. To je prostor, kjer se moje osebno vstajenje nenehno obnavlja; ko prejemam Kristusovo telo, postajam del Njegove zmage nad smrtjo. To ni spomin na dogodek izpred dva tisoč let, temveč vstop v ogenj, ki v meni izžiga strah pred končnostjo in me preobraža v bitje večnosti.

Sveti Duh je najbolj delaven tam, kjer se zdi, da je človeško upanje izčrpano. V slovenskem prostoru, kjer so rane zgodovine še vedno odprte in kjer se nove družbene stiske zajedajo v dostojanstvo človeka, se binkoštni čudež dogaja skozi konkretno sodelovanje z milostjo:

Danes v Sloveniji mnogi doživljajo stisko ob naraščajočih cenah, stanovanjski neurejenosti ali občutku, da so v sistemu le številke. Sodelovanje s Svetim Duhom se razodene v trenutku, ko se sredi te splošne negotovosti rodi drža, ki presega zgolj »boj za svoje«. Ko se sredi političnega razhajanja in ideološkega boja v slovenskem javnem prostoru pojavi skupina ljudi ali posameznik, ki namesto prsta obtoževanja ponudi roko pomoči tistemu na »drugi strani«, se zgodi vstajenje. Ko sredi birokratskega stroja uradnik ali prostovoljec namesto hladne črke zakona uporabi sočutje Svetega Duha in v trpečem sodržavljanu prepozna brata, se tam uresničuje poboženje družbe. To je binkoštni čudež v slovenskem jeziku – da se kljub različnim »narečjem« naših prepričanj spet razumemo v jeziku ljubezni.

Ko se sredi slovenske navade molčanja o bolečini in skrivanja stisk za urejenimi fasadami posameznik odpre moči Svetega Duha in prizna svojo ranjenost, se v njem razbije plošča groba. Vstajenjska moč v slovenskem vsakdanu je tista tiha sila, ki staršu, ki se bori z odvisnostjo otroka, ali delavcu, ki doživlja krivico, podari moč za odpuščanje in vztrajanje v dobrem. Ko namesto cinizma ob poročilih o korupciji ali razdoru izberem notranjo molitev za tiste, ki so na oblasti, dopuščam, da Sveti Duh preobraža moj gnev v ustvarjalno mirnost.

Sveti Duh je dih, ki v meni oživlja upanje, da smrt nima zadnje besede ne v mojem življenju ne v slovenski družbi. V evharistični daritvi najdem moč, da postajam kruh, ki se lomi za druge. V tem nenehnem prelivanju božjega življenja v človeško se uresničuje moja poklicanost – da sem v svetu, a hkrati že v celoti v Bogu. Binkošti so danes. V mojem srcu, v mojem narodu, v mojem večnem hrepenenju. Amen.