»Ne boj se, Zaharija, kajti uslišana je tvoja molitev! Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina.« (Lk 1,13)

Premislim: Bog ne pozabi na nikogar. On se nenehno spominja svoje ljubezni do slehernega izmed nas. Do vsakega možakarja in vsake ženske posebej. Ni se nam treba bati niti drugih niti svojih lastnih neumnosti, kaj šele hudiča in smrti. Bog nam daje sebe. On je dar. To namreč pomenita besedi Elizabeta in Janez. Ob hvaležnosti za našo domovino tudi ti in jaz lahko zajemava iz tega resničnega in neuničljivega dostojanstva, ki žubori v srcu slehernega, tudi če se zdi zadušeno.

Zahvalim se: Sv. Jožef, hvala ti, ker se nisi prepustil strahu, ker si sprejel Božji dar in ga deliš z nami.