Ko zrem v rojstvo Janeza, čutim, kako Bog deluje v skritem, v tišini, kjer se stvari šele rojevajo. Prerok govori: »Gospod me je poklical že v materinem telesu.« In psalm odgovarja: »Stkan sem bil v skrivnosti.« To ni oddaljena resnica — to je tudi moja zgodba. Moje življenje ni naključje, ampak klic. In vendar ta klic dolgo ostaja tih, skoraj zakrit, kakor Janez, ki raste v samoti, preden spregovori.

Očetje prvih stoletij bi rekli: varuj srce, ker tam Bog izgovarja tvoje ime. Ne v hrupu, ne v dokazovanju, ampak v globini, kjer Sveti Duh nežno oblikuje notranjega človeka. V krstu sem bil postavljen v ta dih — ne kot v neko idejo, ampak kot v živo navzočnost, ki me uči prepoznavati, kdo sem.

Spominjam se obdobja v svojem življenju, ko sem dolgo nosil občutek, da moram sam ustvariti svojo vrednost, si izboriti svoj glas. Bil sem kakor Zaharija — poln besed, a v resnici nem. In šele ko sem sprejel tišino, ko sem nehal dokazovati, se je nekaj odprlo. Ne naenkrat, ampak postopoma: beseda, ki ni bila več moja, ampak dar. Kot da bi v meni vstalo življenje, ki ne temelji na moji moči. To je majhno vstajenje, skrito, a resnično.

Tudi v družbi vidim podobno skrivnost. V času, ko štejejo hitri odgovori in glasni nastopi, se včasih rodi nekaj drugačnega: skupnost, ki zna poslušati; človek, ki ostane zvest svojemu poslanstvu, čeprav ga nihče ne opazi. To so trenutki, ko se sredi vsakdanjosti uresničuje nekaj večnega — kot glas v puščavi, ki ne išče pozornosti, ampak pripravlja pot.

Janez ne kaže nase, ampak na Drugega. In prav v tem je njegova svoboda. Tudi jaz počasi odkrivam, da mi ni treba biti središče. Dovolj je, da ostajam odprt za Svetega Duha, ki v meni kliče, očiščuje in pošilja. On je tisti, ki iz nemosti dela besedo, iz skritega življenja rodi sad, iz majhnega odpira pot velikemu.

Zato si ne želim velikega dokaza, ampak zvestobe temu tihemu delovanju. Kajti tam, kjer Duh diha, se življenje vedno znova rojeva. In tudi jaz smem postajati glas — ne svoj, ampak tisti, ki pripravlja pot Življenju.