V kipu iz zlata, srebra, brona in gline se je skrival kamen, ki ga nobena roka ni odklesala. Padel je tiho, brez hrupa, in razbil podobo človeške slave v prah, ki ga je veter odnesel brez sledu. Ko so ljudje občudovali lepoto templja, je Jezus videl že kamen na kamnu, ki ne bo ostal. Vojne, potresi, lakote prihajajo, a to še ni konec – to je samo porod, ki rojeva novo nebo in novo zemljo.

Danes ta kamen, ki je Kristus, že tiho raste v tebi. In ko se vse okrog tebe ruši, ostaja samo On – nedotaknjen, večen, nežni Gospodar vsega časa. "Kamen, ki si padel iz nebes brez roke, razbij mojo trdoto, da postanem živ kamen v tvoji stavbi. Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, postavi me v tebe, kjer se vse drži skupaj. Kamen spotike, kamen pohujšanja, naj se raje razbijem ob tebi v kesanju, kot da bi ostal trd in bil zdrobljen v sodbi. Kamen, ki si zaprl grob in bil odvaljen, odvali kamen iz mojega srca in naj iz njega privre živa voda. Kamen, ki rasteš v goro, naj rastem v tebi, dokler ne napolniš vsega, kar sem, in vsega, kar je. Amen.