»Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen.« (Mt 8,8)

Tega, da nas Bog večno ljubi in da nam je vse naše zlo obrnil v dobro, si nismo zaslužili, ampak lahko sprejmemo kot njegov zastonjski dar. Lahko smo ponižni in se zavedamo, da nismo mi avtorji življenje, niti ljubezni, niti ustvarjalnosti, niti odpuščanja, niti veselja … Nimamo zaslug, pa nas je Bog vseeno neskončno in za vedno obdaril. Če mislim, da imam zasluge, živim v oblakih in uničujem dar, ki ga ne morem sprejeti in ga zame ni. Lažno se ponižen, če upam samo vase. Zlahka obupam in se vdam. Ponižen sem ko zaupam in vse pričakujem od Boga kakor otrok od mame.