Današnja Božja beseda me ustavi v ritmu vsakdanjega življenja. Pridigar pravi, da ima vse svoj čas: čas rojevanja in čas umiranja, čas sajenja in čas žetve, čas joka in čas smeha. Kako pogosto bi rad zamenjal ta vrstni red! Želim si samo lepih obdobij, brez čakanja, brez izgube, brez negotovosti. Toda življenje ima svojo globino prav zato, ker ni sestavljeno le iz sončnih dni. Sveti Duh ne izbriše posameznih letnih časov mojega srca, ampak jih prežema s svojo navzočnostjo, tako da nobeden od njih ni zaman.

V evangeliju Jezus vpraša učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Nato sledi drugo vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« To vprašanje se ne nanaša samo na razum. Dotakne se celotnega življenja. Odgovor nanj se ne oblikuje v enem dnevu. Raste skozi srečanja, preizkušnje, molitev, tišino in trenutke, ko se zdi, da Boga sploh ne razumem. Sveti Duh prav sredi teh poti počasi razodeva Kristusov obraz.

Pred kratkim sem slišal zgodbo mladega para, ki je po več letih čakanja izvedel, da ne bosta mogla imeti otrok. Priznala sta, da je bilo tisto obdobje polno vprašanj, jeze in tišine. Čez nekaj časa sta začela sodelovati v programu za pomoč otrokom iz socialno ogroženih družin. Nekega dne je žena dejala: »Naše življenje ni šlo po poti, ki sva si jo predstavljala, vendar je našlo pot, po kateri lahko ljubiva.« Ta stavek me je globoko nagovoril. Bog včasih ne spremeni okoliščin, spremeni pa srce, da odkrije nov smisel.

Prav tam prepoznam delovanje Svetega Duha. Ne vodi me stran od življenja, ampak skozi življenje. Tudi tisto, kar se zdi izgubljen čas, lahko postane rodovitna zemlja njegove milosti.

Evharistija je skrivnost tega preobražanja. Na oltar prinesemo kruh in vino, preprosta darova zemlje in človeškega dela. Sveti Duh ju spremeni v Kristusovo telo in kri. Enako želi storiti z mojim življenjem. Tudi moje veselje, utrujenost, razočaranja in upanja lahko postanejo dar, ki ga Kristus sprejme in preobrazi. Cilj evharistije ni le obhajilo, ampak občestvo z njim, da bi moje življenje vedno bolj dobivalo njegovo podobo.

Psalm danes vzklikne: »Gospod, moja skala in moja trdnjava.« To niso besede človeka, ki nima težav. To je izpoved nekoga, ki je odkril, komu lahko zaupa v vseh letnih časih življenja. Ko se prepustim Svetemu Duhu, začnem razumeti, da ni pomembno samo, v katerem času živim. Veliko pomembnejše je, kdo hodi z menoj skozi ta čas. Prav v tem srečanju z živim Kristusom se moje življenje počasi približuje svojemu pravemu cilju.