Film Forrest Gump so opisovali kot zgodbo o zmagoslavju bojevnika. A film govori tudi o tem, kako bodo zadnji prvi. Naslednja zgodba poskuša filmsko zgodbo nadaljevati in dopolniti.

“Forrest Gump umre in gre v nebesa. Na vratih ga sv. Peter ustavi in mu pove, da lahko vstopi, če bo odgovoril na tri vprašanja.

1. Kateri dnevi v tednu se začenjajo s črko »T«?

2. Koliko sekund ima eno leto?

3. Kakšno je Božje ime?

Forrest takoj odgovori: »Pr mej, dva dneva v tednu se začenjata s črko »T«: danes in jutri (today and tomorrow). Sv. Peter odvrne: »Nisem imel tega v mislih Forrest, toda imaš prav. Kaj pa naslednje vprašanje?« Mislim, da je lahko edini odgovor »dvanajst!« »Dvanajst?« presenečen odvrne Peter. »Seveda, mora biti dvanajst: saj je dvanajst mesecev in v vsakem je pri drugem dnevu beseda »sekond!« Peter začuden: »Aha, že vidim kako razmišljaš. Pa še tretje vprašanje.« »Seveda. Pr mej. Božje prvo ime je zagotovo Andi. To je bilo od vseh treh najlažje vprašanje. Naučil sem se ga iz pesmi… Andi hodi z menoj, Andi govori z menoj, Andi mi pravi, da sem njegov.« Tedaj sv. Peter odpre vrata in zakliče: »Teci, Forrest, teci!«

V današnjem evangeliju so tisti, ki so prišli prvi na delo, plačani enako kakor tisti, ki so prišli popoldan in že skoraj ob koncu delovnega dne. Prvim ni šlo v račun, da bi lahko prišli veliko kasneje in bi zaslužili enako, kakor tisti, ki so prišli zadnjih pet minut.

Delavce zadnje ure bi mi cinčino poimenovali lenuhi ali mečkači. Če bi le mogli bi bili v skupini tistih, ki se pritožujejo in protestirajo proti »krivičnemu« gospodarju.

Omenjena zgodba je bila v času prve cerkve zelo pomembna. Več rodov Judov je dolgo pričakovalo mesijo. Kakor delavci zgodnje ure, so prvi odgovorili na Jezusov klic ter skupaj z njim delali za Božje kraljestvo. Za prve judovske kristjane, med njimi tudi za Petra, je bilo veliko presenečenje dejstvo, da je Jezus klical tudi pogane, da bi skupaj z njim živeli in delali za Božje kraljestvo.

Predstavljajte si, kaj so ti zgodnji delavci (Judje) doživljali, ko so mečkači in lenuhi zadnje ure (pogani) postali voditelji krščanskih skupnosti in poslanstva. Prepričani so bili, da tako ne bi smelo biti!

Zgodba je krasen komentar o naši ozkosti in o brezmejni Božji velikodušnosti. Mi uspemo v sebi in drugih uzreti zgolj delček tega, kako čudovit je Bog. Bog je veliko več in bolj: bolj ljubeč, bolj odpuščajoč, bolj sočuten in bolj pravičen. Bolj kakor katerikoli človek.

Ker je Bog tako velik in večji, kakor vse, kar mi lahko prosimo in si predstavljamo, nas s svojim domiselnim načinom s katerim obide naša slepa in večkrat krivična pričakovanja, nenehoma preseneča. Mi ga iščemo v velikih in spektakularnih stvareh, on pa pride k nam ubog, nag, bolan, lačen in v ječi. Bog nam govori po najbolj presenetljivih ljudeh in ob najbolj nepričakovanih priložnostih.

Tisti, ki so že vnaprej določili na kakšne načine, kdaj, kje, kako in pri kom sme Bog delovati, ne dojamejo modrosti vere, ljubezni in upanja ter končajo zadnji v vrsti. Danes je kriza vere, toda ne na tak način, kakor si mi največkrat predstavljamo. Kriza vere je v tem, da ljudje znotraj cerkve, ne moremo verovati in verjeti, da lahko tudi ljudje, ki so zunaj naših tradicionalnih struktur, doživijo Jezusovo ljubezen. Bog ljubi in vodi cerkev, toda ni vezan samo nanjo. Nasprotno. Ves čas se pri slehernem človeku trudi, da bi zagotovil, da bodo zadnji imeli možnost biti prvi.

Namesto, da mu to zamerimo, se mu zahvaljujmo. Hvala ti Gospod, da si večji od nas in pravičen do vseh, ne glede na to kdaj in kako smo prišli do Besede.