V meni odmeva Petrov klic k svetosti: »bodite tudi sami sveti v vsem vedenju. Pisano je: »Bodite sveti, ker sem jaz svet.« To ni ukaz zunanjega zakona, temveč vabilo Svetega Duha, ki v mojem srcu nenehno prebuja spomin na nebeško domovino. Ta Duh je tisti, ki je navdihoval preroke pri iskanju odrešenja in ki zdaj v meni razpihuje ogenj pričakovanja. V njem se moja človeška volja prebuja iz spanja, opasana z modrostjo in treznostjo, da bi v vsakem trenutku odgovorila na božji klic.

Pot budnosti je pot nenehnega razločevanja med tistim, kar mine, in tistim, kar ostane. Ko Peter v evangeliju našteva, čemur vse so se odpovedali, Jezus ne obljublja le prihodnjega plačila, temveč stokratno povračilo že tukaj, sredi preganjanj. Sveti Duh je tisti, ki v moji notranjosti spreminja logiko sveta: kdor je v očeh sveta zadnji, je v Njegovi svetlobi prvi. Ta Duh mi podarja oči, ki v odpovedi ne prepoznajo izgube, temveč neizmerno razširitev srca, ki zdaj v vsakem človeku prepozna brata in v vsakem koščku stvarstva božji dar.

Sveti Duh deluje kot osvobajajoča sila tam, kjer se slovenski človek sooča z mejami lastne moči. Ko se sredi slovenske kulture, ki visoko ceni trdo delo in lastnino, posameznik znajde pred zidom izgube – morda ob propadu podjetja ali ob boleči upokojitvi, ki prinese občutek nekoristnosti – se odpre prostor za delovanje milosti. V trenutku, ko se namesto v grenko objokovanje preteklosti potopim v molitev in sprejmem svojo novo podobo »zadnjega«, me Sveti Duh obdari z notranjo svobodo. Poboženje se zgodi takrat, ko mir srca ni več odvisen od bančnega računa ali družbenega statusa, temveč od navzočnosti Vstalega v moji nemoči.

Slovenija nosi težko breme polarizacije, kjer se boj za to, kdo bo »prvi« pri koritu oblasti ali resnice, nikoli ne konča. Sveti Duh vstopa v ta prostor skozi tiste tihe posameznike, ki v javnem življenju izberejo pot služenja brez iskanja slave. Ko se sredi političnih prepirov pojavi državljanska pobuda ali posameznik, ki se zavzame za zapostavljene – za tiste na robu, ki jih sistem ne opazi – se v našem narodu uresničuje evangeljska obljuba. Ko sredi slovenskega javnega prostora nekdo zavestno stopi korak nazaj, da bi naredil prostor drugemu, tam veje Duh, ki mrtve strukture spreminja v živo občestvo.

Sveti Duh me vodi v globino bivanja, kjer psalm postaja moja resničnost: »Gospod je razodel svojo zmago.« Ta zmaga ni nad ljudmi, temveč nad mojim lastnim egoizmom. Moje bivanje v tej deželi postaja daritev, kjer se skozi treznost in svetost duha pripravljam na srečanje s Tistim, ki v meni vse prenavlja.