Ko poslušam o padcu Jeruzalema in izgnanstvu, se v meni oglasi tih občutek izgube. Ne le zgodovinske, ampak zelo osebne: tudi v meni obstajajo kraji, ki so bili nekoč sveti, pa so ostali opustošeni. Psalm, ki pravi: »Kako naj pojemo Gospodovo pesem v tuji deželi?«, ni vprašanje brez vere, ampak vprašanje srca, ki še ni obupalo.

In prav tja vstopi Jezus, ki se ne ustraši gobavca. Ne ostane na razdalji, ampak se dotakne. To me vedno znova preseneti: Bog se ne boji moje ranjenosti, moje razkrojenosti. Kjer jaz vidim konec, On vidi začetek dotika.

Očetje bi rekli, da je to skrivnost notranjega očiščenja — ne kot nekaj, kar dosežem sam, ampak kot dar Svetega Duha. V krstu sem bil potopljen v tega Duha, ki ne beži pred mojimi razvalinami, ampak v njih prebiva. On me uči, da lahko tudi v »tuji deželi« svojega srca znova začnem peti — ne zaradi okoliščin, ampak zaradi Njegove bližine.

Spominjam se trenutka v svojem življenju, ko sem doživel notranji poraz — nekaj, kar sem imel za pomembno, se je sesulo. Dolgo nisem našel besed za molitev. Bil sem kakor tisti ob babilonskih rekah, z obešeno harfo. A v neki preprosti tišini, brez velikih občutkov, sem vztrajal. In počasi se je zgodilo nekaj nežnega: ne da bi se zunanje razmere spremenile, se je v meni prebudila nova sposobnost zaupanja. Kot da bi se me nekdo dotaknil od znotraj. To je bilo vstajenje — majhno, a resnično.

Tudi v družbi vidim takšne dotike. Tam, kjer so rane — med ljudmi, narodi, v odnosih — se včasih zgodi nekaj nepričakovanega: korak sprave, beseda, ki ne vrača zla, ampak odpira možnost novega začetka. To so trenutki, ko se nekdo »dotakne gobavosti« sveta brez strahu, in prav tam se začne zdravljenje.

Ne vem vedno, kako naj pojem Gospodovo pesem. A vem, da Sveti Duh poje v meni, tudi ko sam molčim. In vem, da me Kristus ne pusti v razvalinah, ampak se jih dotika — nežno, vztrajno — dokler iz njih ne vzklije življenje.