26. nedelja med letom, 27.9.2020, Flp 2,1-11 ali 2,1-5; Mt 21,28-32

Današnja prilika naju uvede v novo stopnjo odnosov med Jezusom in njegovimi poslušalci, med katerimi sva ta hip morda tudi midva. Jezusov ton še ni trd, vsebina pa že. Ustaviva se ob dveh vprašanjih:

a) Kdo spolnjuje Očetovo voljo? Tisti, ki le pravi, da se strinja z njo, ali tisti, ki jo zares uresniči?

b) Kaj pomeni, da si je prvi sin premislil, se pokesal in potem ubogal?

V odgovor nama Jezus spregovori o dveh sinovih, ki ju Oče prosi, naj gresta delat v njegov vinograd. Prvi nima volje in jasno reče, da ne bo šel. Pozneje se premisli, skesa in gre. Drugi pa pravi, da bo šel, potem pa ne gre. Kateri od teh dveh je spolnil Očetovo voljo?

Spomniva se, da je Jezus rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo« (Jn 4,34).

V očenašu moliva: »zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji«. V nas in po nas naj se zgodi njegova volja. Očitno ni dovolj, če si to želiva le z besedami. Te besede naj bi tudi uresničila. Storila naj bi, kar nama naroča Bog Oče. Le tako lahko zgradiva zaupen odnos z njim in sva deležna njegovega veselja. To resnico lahko poveva tudi drugače: človek ni to, kar čuti, ampak to, za kar se odloči, to, kar uresničuje, ali to, kar hoče uresničiti. Ali ni to popolnoma navzkriž z današnjim načinom dojemanja, ko smo prepričani, da smo le to, kar čutimo?


Še nekaj. Zakaj Jezus zgodbo o dveh sinovih komentira s trditvijo: »Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo.« V mislih ima, kako so se na pridiganje Janeza Krstnika odzvali cestninarji in grešniki. Ker se jih je v srce dotaknilo, so se skesali, mu verjeli in se dali krstiti. Farizeji in pravičniki, tisti, ki so upoštevali postavo, Janezu niso verjeli in so ostali zaprti v svoji samozadostnosti. Niso se pokesali. Sami sebi so zadostno merilo.

Tako prideva do drugega vprašanja: Kaj pomeni kesati se? Spolnjevati Očetovo voljo pomeni, da si človek premisli in pokesa. Za globlje dojemanje Jezusovih besed si lahko pomagava z vsebino tega, kar je oznanjal Janez Krstnik. Božje kraljestvo je blizu, spreobrnite se, pokesajte se. Jezusovo oznanilo je bilo enako.

Kesanje je povezano z Jezusovo bližino. Ko se kesava, odpreva srce Bogu. Priznava, da se po Jezusu oglaša Bog, ki želi spregovoriti na srce vsakega človeka. Kesava se, ko priznava, da nama je v Jezusu omogočeno živeti iz tega, da sva od Boga ljubljena in da sva kakor on tudi midva sposobna ljubiti. Za Boga je pomembno najino priznanje. Če to priznava, nama lahko z vsem podari tudi samega sebe. V Božjih očeh sva pravična le takrat, ko se kesava, to pomeni, ko sprejmeva Božje hrepenenje, da bi bil z nama, ne glede na to, kako sva in kje sva. V tem je Božja volja. Vse, kar ni kesanje, daje več pomembnosti človeku kakor Bogu in tako v najinih srcih ustvarja lažno podobo o Bogu. Če torej verjameva in zaupava lažni podobi Boga, na koncu iz sebe in drugih narediva ljudi, ki ne poznajo resnice, so zlagani in pokvarjeni.

Dobro veva, da najinemu srcu ni tako preprosto prepoznati, priznati in sprejeti Božjih potov. Zato naju pismo Filipljanom vabi: »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu. Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika« (Flp 2,5–7). Zakaj? Zato, da bi se uresničila Božja volja in bi se človekovemu srcu razodela njegova ljubezen, da bi si končno premislil in se pustil objeti! Kaj pa si želiš ti?


42 views0 comments