top of page

27.11.2022 - 1. adventna nedelja: Kje prebiva Bog in kdo je?

»Kakršni so bili Nóetovi dnevi, tako bo tudi ob prihódu Sina človekovega" (Mt 24,37).

O Bogu imamo celo vrsto napačnih predstav, skupnih in osebnih. Vsaka kultura, filozofija in religija uveljavlja svoje predstave o Bogu. Fantaziramo da je Bog neka energija in višje bitje, prvi gibalec in vzrok za vse, višja inteligenca, narava… Vsemogočnega Boga si predstavljamo kot supermena, mogočnega, telesno najmočnejšega, ki takoj odpravi vse zlo in trpljenje, minljivost in smrt. Naše predstave so tako močne, da smo zanje pripravljeni tudi ubijati, uniči sebe in druge. Predstavljamo si ga popolnega, samovšečnega in sebičnega. Nikogar ne potrebuje in se moramo močno namučiti, da bo kaj dobrega storil za nas. Bil bi naj nekje daleč v neskončnem veselju in se naj bi za nas prav nič ne brigal. Uresničevati pa bi moral naše želje in poglede, ne pa svojih. Predstavljamo si ga kot odvetnika, mafijskega šefa, zdravnika, politika, vojskovodjo... Ali niso te predstave zlagane?

V času in zgodovini smo zato, da bi se srečali z Bogom, a se nam dogaja ravno obratno. Naša pričakovanja nas oslepijo, da vse doživljamo kot zagrinjalo in oddaljenost od Boga in njegove ljubezni.

Zgubimo se v delu, pridobivanju stvari, jedači in pijači, ženitvah in možitvah. Vse zato, da bi preživeli. Rojevamo se v bolečinah, trpimo stiske in strahove, nesreče in bolezni.

Bogu zamerimo, ker moramo umreti. Imamo ga za hudobnega in sadističnega, krutega in potuhnjenega, saj je moral njegov sin skozi smrt in zverinsko trpljenje. Prepričani smo, da je življenje samo to, kar doživljamo v svoji telesni naravi. Postali smo gluhi in slepi za Boga, ki nas vabi naj se zbudimo in sprejmemo Njegovo resnico o Njem in o sebi.

Če že sprejmemo, da je neka višja sila, pa zelo težko sprejmemo, da bi Bog postal človek in da je oseba. Ne moremo sprejeti, da bi Bog postal krhek, ranljiv, občutljiv in umrljiv človek. Večini ljudi se to zdi neumno in za lase privlečeno, skratka izmišljotina.

A »Strašna« podoba, ki jo Bogu pripisuje vsaka religija in vsak ateizem, je dokončno uničena z razodetjem Sina človekovega, krotkega in iz srca ponižnega (11,29). Z Jezusom je za vselej uničena lažna podoba človeka in Boga, ki jo imamo vsi, čeprav vsak s svojimi poudarki.

Človek, ki je končal na križu, je Bog. Zgodovina nam to izdatno dokazuje. V Jezusu je Bog tretiran kot grešnik, kot zločinec, kot nebodigatreba. In prav s tem je pokazal kako in kdo je Bog. Vsi skupaj to še vedno zavračamo. Ne sprejemamo tako »šibkega« Boga. Moral bi vendar narediti red, odpraviti krivice, bolečino in trpljenje. Moral bi odpraviti našo svobodno odločitev.

Tvoje in moje srce oživi, ko preprosto, tako kot razbojnik poleg Jezusa na križu, sprejmemo križanega in vstalega Jezusa, kot osebnega odrešenika, ki je v nas in mi v Njem, oboji pa v Očetu. Z njim, Vstalim, je Božja prisotnost v vseh, ki jih On ljubi. Z ljubeznijo do njega in poslušanjem njegove besede spoznam, da »sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas« (Jn 14,20), pravi Jezus. Kajti on sam in Oče prebivata pri nas (Jn 14,23). Končni cilj naše poti je prebivati pri njem, ki biva pri Očetu.

Navzočnost Boga v nas je globoka in obenem skrivnostna, lahko pa jo prepoznamo in odkrijemo v lastni notranjosti. Sveti Duh nas nenehno povezuje z Bogom v nas, s Sveto Trojico v nas. V naši podobi Boga in podobi človeka ne bi smeli nikdar zanemariti, da je namreč naš Bog skupnost in ne posameznik. Bog je namreč Bog samo v skupnosti. Zato smo tudi mi lahko ljudje samo v skupnosti. Kajti tako Bog kot mi smo tisto, kar smo, ko začenjamo ljubiti. In tega se naučimo samo v skupnosti.

Če sem oddaljen od Boga, sem oddaljen tudi od sebe in vas. To je pomembno: če sem daleč od Boga, sem tudi daleč od sebe, sam sebi sem odtujen. Sebe lahko v resnici najdem le, če se srečam z Bogom v sebi in v vas. Tako pridem tudi k sebi. Moj pravi jaz je občestven, živi iz moči D(d)rugega. V tem je naša prav istovetnost.

Bog nas želi vključiti v ljubeč in vzajemen odnos, da bi živeli skupaj: On ljubi nas in nam vse podarja, mi mu lahko odgovarjamo tako, da hvaležno delimo dar življenja z drugimi. Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo. Nemirno je naše srce, dokler si ne odpočije v Njem.

Vse kar se dogaja v našem času služi temu, da odkrijemo pot sinovstva in hčerinstva, pot bratstva in sestrstva v Očetovi ljubezni, ki je nenehna in stoodstotna vsak hip našega življenja. Nikdar nismo brez Njega in njegove navzočnosti. Tudi takrat ko nič ne čutimo ali pa smo izgubljeni v bolečini, krivdah, zamerah in drugih notranjih pasteh.

Jezus nam znova želi pokazati na materinskega Boga Očeta, ki je naš dom in naše bivališče, naš izvor in cilj. On je naš Oče in Mati, mi pa njegovi dragi sinovi in hčere. Poúčil nas bo o svojih potih in hodili bomo po njegovih stezah. Iz logike gospodarjev, ki vse posedujejo, nas prav po sedanjih okoliščinah preobraža v tiste, ki svoje življenje sprejemajo kot Očetov dar in ga živijo zato, da bi ga razdelili in podarili vsem, ki so nam dani. To je naša pot. Pot vere. Mi vemo zanjo. Odvrzímo torej dela temè in nadenímo si orožje lučí. Pavel omenja to pot, ko pravi: »Oblecite si Kristusa!« Hodimo v Gospodovi luči! V adventu lahko rastemo v hoji po poti sinovstva iz Očetove brezpogojne dobrote in naklonjenosti slehernemu človeku. To je novo življenje, ki je občestveno in ga narava ne more uničiti.


198 views1 comment