Berilo iz 1. pisma apostola Pavla Tesaloničanom (1 Tes 4,1-8)

Bratje, spodbujamo in prosimo vas v Gospodu Jezusu, da čim dalje bolj napredujete, kakor ste od nas prejeli, kako vam je treba živeti in Bogu ugajati – kakor tudi živite. Saj veste, katere zapovedi smo vam dali po Gospodu Jezusu.

To je namreč Božja volja, da se posvetite: da se zdržite nečistosti; da vsak izmed vas umeva svojo ženo imeti v svetosti in časti, ne v poželjivi strasti kakor pogani, ki Boga ne poznajo; da nihče pravic ne prestopa in svojega brata v dejanju ne ukani; Gospod namreč vse to kaznuje, kakor smo vam prej povedali in spričali. Bog nas namreč ni poklical k nečistosti, ampak k svetosti. Zatorej, kdor to zametuje, ne zametuje človeka, ampak Boga, ki nam je tudi dal svojega Svetega Duha.

Pavel ne dela panike, ampak mirno spodbuja in prosi Tesaloničane, naj se obnašajo tako, kakor je všeč Bogu, kar tudi že delajo, dobesedno tako že hodijo. Pavel prepozna, da so na dobri poti in jih spodbuja naj tako tudi napredujejo.

Krščansko obnašanje ne urejajo abstraktni zakoni in pravila, ampak ga narekuje hrepenenje, da bi ugajali osebi samega Boga. To omogoča popolnoma drugačno usmeritev: ne gre za upoštevanje in uboganje nekih zakonov, ampak za ugajanje osebi. Razlika je ogromna.

Kaj jih torej prosi Pavel? Prosi jih, da čim bolj napredujejo. Malo pred tem je zapisal: »Gospod naj vam da rasti v obilju ljubezni. To je milost, ki jo želi Tesaloničanom. Na to milost je potrebno odgovoriti s primernim obnašanjem. Le tako je mogoče še bolj napredovati.

Gre za žive in dinamične odnose v katere sv. Pavel vabi svoje kristjane. On je zelo dinamičen.

Ideal kristjanov ni ta, da se izogibamo grehu, da bi tako ubežali kazni. Ideal kristjana je nenehna rast v veri in ljubezni, nenehna rast v osebne odgovoru na Božji dar brezpogojne in večne ljubezni, podarjene in razodete v Kristusu.

Kdor se nenehno ukvarja samo s tem, kako se bo izognil grehu, živi v zelo depresivnem vzdušju in je nenehno v nevarnosti, da podleže. Če svojo pozornost nenehno usmerjamo v greh je veliko večja možnost, da bomo podlegli skušnjavi.

Kdor pa se ukvarja s tem, da bi šel naprej v zaupljivem odnosu z Vstalim in pozitivno goji oseben odnos z Njim, se ne da bi razmišljal, ogne grehu in ga je zaradi dinamike svojega duhovnega življenja tudi obvarovan.

Sveti Pavel vztraja pri posvečenju. On nikdar ne loči svetosti in konkretne ljubezni. Krščanska ljubezen je sveta. Krščanska svetost je svetost ljubezni. Pri tem je pomembno tudi spoštovanje in svetost telesa in spolnosti.

Pavel se zaveda moči spolnega nagona in njegove moči za skušnjavo. Če nenehno iščemo zgolj svojo srečo, potem te skušnjave ne bomo uspeli premagati. Če pa poskušamo rasti in napredovati v velikodušni ljubezni, bomo skušnjavo posedovanja in popredmetenja sebe in bližnjega (nečistost) zlahka premagali. Na dnu gre samo za skušnjavo sebičnosti.

Spolna nemoralnost ne more iti skupaj z pristnim odnosom z Gospodom. Kristjan ne more živeti kakor pogan, ki ne pozna Boga. Zaradi poznavanja Božje ljubezni lahko spoštuje svoje telo in ga ohranja v svetosti. Ne gre za strah pred seksom, ampak za življenje spolnosti v skladu s krščansko poklicanostjo k ljubezni = podaritvi svojega življenja bližnjim. Ne poseduje, ne popredmeti in ne išče lastnega užitka, ampak velikodušno podarja svoje življenje. Bog nas ni poklical v nečistost, ampak v ljubezen, k svetosti. Ker nas Bog kliče v to, v njem lahko premagamo skušnjave in živimo kot zmagovalci, z veseljem in mirom, ne pa v žalosti in zaskrbljenosti. Bog nas vabi v oseben odnos s seboj. On je svet in nam za polnost našega veselja podarja svojo svetost (zvestobo, ločenost od hudobije in laži). Sv. Monika, prosi za nas!