Jezus nama pravi: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen.« S tem naju želi spomniti, da je njegov križ modrost in moč Boga, ki rešuje človeka in naju osvobaja smrtnih blodenj. Za učene in mogočne tega sveta, kakršna sva midva, je taisti križ nespamet in nemoč, pred katerim vse življenje beživa. Zato Jezusa tudi zavračava. A drobna podrobnost iz njegovega trpljenja nama lahko prinese tolažbo in zaupanje: namreč, na koncu je Jezusa prepoznal prav tisti, ki ga je križal.

Zato, da bi ga prepoznala tudi ti in jaz, Jezus vsrka vase najino zlo. Ne vrne nama ga. Tako nama pokaže, kdo je Bog in kdo je človek po njegovi podobi. Ne lasti si ničesar in nikogar; nasprotno, daje vse vsem in celo samega sebe. Najina zmota je, da si ga zamišljava drugačnega, kakršen v resnici je.

A Bog ne odneha. Seveda se nama ne vsiljuje. Postane tujec, da bi ga lahko srečala v vsakomer, ki potrebuje sprejetost. Podari nama svobodo, da lahko delujeva kakor on! Njegova edina nagrada je najina sreča. Zaupa nama svojo Očetovsko navzočnost, ki jo lahko živiva le tako, da sva drugim brat ali sestra. Nenehno nama izkazuje svojo ljubezen, nama, ki sva njegov vinograd. Kaže jo z dejanji, da bi jo lahko dojela in bi obrodila sad. Pravi sad pa je v tem, da mu postajava podobna v načinu ravnanja. Podobna njemu, ne svoji predstavi o njem.

S podobo o viničarjih razlaga zgodovino Cerkve in tako najino zgodovino. Pove nama, kako vidi Bog našo resničnost, in razodeva, »kar je skrito od začetka sveta« (13,3).

Božja Očetovska ljubezen do vseh sinov in hčera v Sinu Jezusu. Ta je skrita že od začetka sveta. Vse je ustvarjeno zanj, po njem in v njem obstaja (Kol 1,16 sl.). Mi pa iz nevednosti gradimo vse na sebičnosti, ki nas ubija kot sinove in kot brate.

Bog je od samega začetka hotel, da bi bil svet lep, odsev njegovega veličastva; toda mi smo iz njega naredili grd svet, poln nasilja, ki ubija brata in sestro. Gospodu, ki spoštuje tvojo in mojo svobodo, ne preostaja nič drugega, kakor da postane on sam brat, nad katerim zneseva svoje nasilje. Le tako nama lahko pokaže, da sva v resnici sin in hči ter brat in sestra.

Ali ni čudno, da mu še vedno ne verjameva? To težavo božansko reši: tudi kdor mu nasprotuje, ne dela drugega, kakor da uresničuje njegov načrt. Najina osebna zgodovina, zgodovina Cerkve, zgodovina slovenskega naroda, tudi sedanja, so zgolj postopno razkrivanje skrivnosti Boga, ki premaga naše zlo tako, da ga nosi na sebi. Naš najhujši zločin preobrne v svoje čudovito delo odrešenja za vse.

V zgodbi o ubijalskih viničarjih opisuje prepletanje moje in tvoje nezvestobe z njegovo zvestobo. Prihaja nama naproti, midva pa ga zavračava. Sad, ki ga od naju pričakuje, je ljubezen do sebe in bližnjih.

V uboju Sina se dovršita naša sprevrženost in njegova dobrota. Človeško zlo izčrpa svoj negativni naboj s tem, ko vzame življenje začetniku življenja; Bog pa se pokaže kot tak s tem, da podari svoje življenje nam, ki mu ga krademo. Z ubojem Sina zares dobimo njegovo dediščino: držimo v rokah sad, ki nas dela podobne Bogu! Sin, ki v svoji krotkosti postane predmet objestnosti, od nas podeduje našo goloto, mi pa od njega njegovo sinovsko oblačilo (27,35). Njegov križ razkrije uničevalnost našega nasilja in moč njegove ljubezni. To je čudovito delo Boga: naša beda prikliče njegovo usmiljenje. Združeni z njim smo sinovi v Sinu, rodovitno drevo in kraj srečanja z Bogom in vsemi v Bogu. Veseli se z menoj!