Berilo iz knjige preroka Zaharija (Zah 8,20-23)
Tako govori Gospod vsega stvarstva: Prišla bodo ljudstva in prebivalci mnogih mest. Prebivalci enega mesta pojdejo k prebivalcem drugega mesta in rečejo: »Pojdimo prosit milosti Gospoda in iskat Gospoda vsega stvarstva! Tudi jaz pojdem!« In prišla bodo mnoga ljudstva in močni narodi, da bi iskali Gospoda vsega stvarstva v Jeruzalemu in prosili Gospoda milosti. Tako govori Gospod vsega stvarstva: »Tiste dni bo deset mož iz narodov vseh jezikov prijelo judovskega moža za rob suknje in bodo rekli: »Z vami pojdemo, kajti slišali smo, da je Bog z vami!«

Zaharija nam položi na srce čudovite besede. Opiše podobo Cerkve. Vsak kristjan lahko pokaže, da je v njem nekaj izrednega: Očetova ljubezen in navzočnost, novo življenje sina, ki zna biti brat.
Tisti, ki nas vidi, naj bi začutil lepoto, ki ga privlači, ker se ljubimo med seboj, smo veseli in v Gospodu. Tega ne moremo živeti, če nismo sprejeli Duha evangelija.
O tem govori današnji odlomek. Učenca bi vaščane, ki niso sprejeli Jezusa, pokončala z ognjem iz neba. Po njunem mnenju, tisti, ki Jezusa ne sprejme, ni vreden božjih dobrin in mora biti kaznovan.
Morda sta si v tej svoji slepi gorečnosti predstavljata preroka Elijo, ki se je pred aretacijo rešil tako, da je poklical ogenj iz nebes, ki je pokončal njegove nasprotnike. Apostola sta bila verjetno še prepričana, da govorita v Božjem duhu.
Jezus pa ju pokara in se z njima ne strinja. Jezus ve, da se ljudje z nevero sami kaznujemo. Ve pa tudi, da imamo na razpolago čas za spreobrnjenje. Čas sodbe bo šele ob koncu časov.
V času spreobrnjenja naj kraljujejo dobrota, usmiljenje in božja potrpežljivost z vsemi. Živimo v času Božjega potrpljenja (prim. 2 Pt 3,9sl) in smo povabljeni k potrpežljivosti s seboj in bližnjimi.
Verjetno si res želimo pravičnost, a hkrati se nam vsiljuje tudi neurejeno nagnjenje, da bi drugi videli naš prav in kako bodo končali tisti, ki živijo slabo. Mi bi kar takoj uveljavili pravičnost in močno posegli.
Jezus pa nam da lekcijo Božje potrpežljivosti, brez katere ne moremo ne sprejeti ne živeti resnične konkretne ljubezni, ki je bolj v dejanjih kakor pa v besedah. Lekcije se učimo v malih in velikih stvareh sedanjosti. Tako lahko rastemo v krotkosti in ponižnosti srca in postajamo podobni Učitelju. Le tako bodo drugi ob nas dobili željo, da bi hodili z nami, ker je Bog z nami in smo zato lepi in privlačni.
Comments