Praznik svetih nadangelov me spomni, da svet ni zaprt samo v to, kar vidim. Danielovo videnje nebeškega prestola in Janezovo razodetje o boju v nebesih odgrneta tančico z resničnosti, ki tiho spremlja vsak moj dan. Pogosto živim, kakor da obstaja samo to, kar lahko izmerim in nadzorujem. Božja beseda pa mi razodeva, da je moje življenje vtkano v veliko zgodbo Božje ljubezni, v kateri nebesa niso daleč, ampak skrivnostno blizu.

Jezus v evangeliju pohvali Natanaela zaradi njegove iskrenosti. Nato mu obljubi nekaj še večjega: »Videli boste odprta nebesa.« Zdi se mi, da se nebesa odpirajo predvsem človeku, ki si dovoli biti resničen. Sveti Duh ne gradi na maskah, ampak na srcu, ki si upa stopiti pred Boga takšno, kakršno je – z vero, dvomi, ranami in hrepenenjem.

Pred kratkim sem prebral zgodbo gasilca, ki je med reševanjem ljudi iz goreče stanovanjske hiše večkrat stekel nazaj v dim, čeprav je vedel, da tvega svoje življenje. Po intervenciji je dejal le: »Nisem razmišljal o junaštvu. Videl sem človeka, ki potrebuje pomoč.« Ta preprost stavek me je ganil. Dobrota pogosto ne nastopa z velikimi besedami. Tiho opravi svoje delo in izgine. V takšnih trenutkih slutim odsev nebeškega sveta, kjer angeli ne iščejo svoje slave, ampak izpolnjujejo Božjo voljo.

Tudi Sveti Duh deluje podobno. Redko pritegne pozornost nase. Njegova navzočnost odpira srce za dobro, daje moč za zvestobo in prižiga luč tam, kjer bi človek najraje obupal. Kadar se prepustim njegovemu dihu, začnem drugače gledati ljudi. V vsakem obrazu lahko zaslutim nekoga, ki ga Bog neskončno ljubi.

Evharistija je najgloblja točka tega srečanja med nebom in zemljo. Pri vsaki sveti maši se pridružim hvalnici angelov: »Svet, svet, svet.« Oltar postane kraj, kjer se dotakneta čas in večnost. Kristus se podarja kot kruh življenja, da bi moje srce vedno bolj živelo iz njegove ljubezni. To je tudi cilj mojega življenja: ne le priti v nebesa nekoč, ampak že danes dovoliti, da se nebesa odprejo v meni.

Psalm danes poje: »Pred angeli ti prepevam.« Ob teh besedah začutim mir. Nisem sam na poti vere. Sveti Duh me vodi, angeli me spremljajo, Kristus pa hodi pred menoj. Zato lahko tudi v negotovem času živim z zaupanjem, da je zadnja beseda vedno Božja ljubezen, ne strah.