Bog ostaja zvest, njegovi darovi so nepreklicni. Čeprav so njegove poti neizsledljive in njegovi sklepi nepredvidljivi, vemo, da vse usmerja v ljubezen. Zato tudi nas kliče, da sledimo njegovi velikodušnosti.

Ne vabimo le tistih, ki nam lahko povrnejo, temveč tudi revne, pohabljene in slepe. Ker se nam ne morejo oddolžiti, nam dajejo priložnost za pravo darovanje. Kakor je Gospod usmiljen do ponižnih in siromakov, naj bo tudi moje srce odprto za tiste, ki mi ne morejo povrniti.

S tem, ko dajem ne da bi pričakoval povračila, udejanjam Božjo nesebično ljubezen. In čeprav se zdaj zdi moje darovanje nevidno, mi bo povrnjeno ob vstajenju pravičnih – ne zato ker si zaslužim, ampak po milosti Njega, ki je vse ustvaril za vse.