»Ko pa je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja.« (Mt 9,36)

Jezus oznanja Božjo resnico in ozdravlja vse bolezni in slabosti. Glavna bolezen je bolezen človeškega duha, ki ne živi več iz Božje ljubezni. On sočuti in sotrpi z nami naše hudo. Odrezanost od Boga nas raztrga in vrže na tla. V sebi smo razdeljeni in strti. Med seboj v prepiru, vojnah in tekmovanju. Ne živimo več svojega resničnega dostojanstva: Božje bivališče smo, njegovi ljubljeni sinovi in hčere, bratje in sestre. Zaradi tega se mu smilimo tako močno, da nas ljubi tudi v smrti, ki je posledica naše odrezanosti od Svete Trojice. Verjamemo laži, da je Bog zloben in hudoben, da se moramo sami znajti. Bojimo se ga, se mu izogibamo. Njegovo naklonjenost si hočemo zaslužiti. Ali pa se delamo kakor da ga sploh ni in da je smisel v tem, da sedaj čim več imaš (oblasti, denarja in užitkov). Oboje nas dela nečloveške in samouničevalne, izmučene in razkropljene. Točno takšna je današnja svetovna in slovenska situacija. Bog pa nam pravi, da je pastir, ki bo šel sam v klavnico, da bi rešil vsakega izmed nas. Vse kar se dogaja je priložnost, da doživimo njegovo konkretno usmiljenje. Ni nam treba obupavati nad hudim, ampak se lahko veselimo dobrega, ki ga Bog dela danes in tukaj: naš greh je prostor odpuščanja, naša poguba je prostor odrešenja. Vsi smo od vedno Božji sinovi in hčere. Tega seveda ne vemo. S svojim bratovskim sočutjem to drug drugemu lahko pokažemo, tako kakor je Jezus pokazal nam.