Tudi ti si verjetno, kakor vsak človek, želiš biti ljubljen in hrepeniš, da bi imel rad. Nekateri sodobniki so o sebi prepričani, da vedno in zlahka ljubijo ter da so vedno sposobni dati prostor drugemu. Večinoma pa doživljamo, da prav na tem področju najhitreje vržemo puško v koruzo in nehamo ljubiti – sebe, druge, še posebno pa Boga.

Zato nam Bog Oče in Jezus zapovedujeta, naj ljubiva. Ne nehata nama dokazovati, da sva bila ustvarjena, zato da bi imela rada. V tem sva mu podobna. To je Božjega v nama.

Ali si opazil, da imava rada lahko le tisto, kar poznava? Hkrati pa doživljava resnico, da čim bolj imava rada, večje je najino razumevanje sebe, drugega in Boga. Izkušnja nama kaže, da zares razumeva le tisto, kar imava rada. Ljubezen daje moč najinemu razumu in nasprotno – čim bolj okušava moč ljubezni in spoznanja, bolj želiva ljubiti in spoznavati. Najino hrepenenje ne upada, ampak narašča v neskončnost.

Moč in lepoto, radost in neskončnost ljubezni lahko doživljava le, če ji posodiva roke in noge za službo drugim. Če se za to odločiva. Človeške ljubezni namreč ni brez odločitve za ljubezen, ki jo najprej sprejemam od Boga in šele potem lahko delim z drugimi. Seveda je pomembna tudi beseda zahvale in pohvale, a najina ljubezen se kaže drugim predvsem v dejanjih in ne v toliko v besedah. Drugemu lahko dava to, kar sva, in to, kar imava, le z neštetimi vsakdanjimi drobnimi dejanji. To velja tudi v odnosu do samega sebe, do Boga in stvarstva.

Ko se odločiva, da bova imela rada, naju napolni srčno veselje, da gre drugemu dobro. Doživljava notranjo moč, ki krepi najine telesne, duševne in duhovne moči. Tudi zdravje se nama izboljša.

Če se ne odločiva za sprejemanje in dajanje ljubezni, medsebojna različnost in omejenosti, na katere pri sebi in drugih nujno naletiva, povzročajo napadalnost in skrivanje pred drugimi, obtoževanje in zamero. Skratka, porušene odnose. Če ljubiva, živiva svojo resnično istovetnost in prave odnose. Ozdraviva polomljene odnose. Srce bo zadihalo.

Bog naju pošilja, da greva skozi življenje ljubezni naproti. S tem njegovo življenje postaja tudi najino. Za ljubezen je namreč značilno, da drugega upodobi po sebi. To pomeni, da naju Bog, ki je ljubezen, upodablja po sebi.

Želja, da bi bila kakor Bog, se nama ne uresničuje s tem, da imava popoln nadzor nad vsem, ampak s tem, da se izročiva v roke Boga Očeta ter bratov in sester. Izročiva pa se iz ljubezni. On naju ljubi. To pomeni, da naju ne poseduje, ampak nosi v srcu. Uči naju iste ljubezni: da nosiva njega in druge v svojem srcu.

Njegova ljubezen nama omogoča, da je najino telo in življenje kraj srečanja (svetišče). Jezus naju usposobi, da lahko dava Bogu, kar je Božjega. Omogoča nama, da sodelujeva v zmagi nad smrtjo. Ko sva se odločila za ljubezen ter jo vedno znova poskušava sprejemati in deliti s seboj in z drugimi, sva že prešla iz smrti v življenje. Ko se odločiva, da bova sprejemala in delila Božjo ljubezen, postajava podobna Bogu, postajava sinova, ki sta popolna, kakor je popoln njun oče. Sočloveka in Boga Očeta lahko ljubiva z isto ljubeznijo, s katero Oče ljubi naju kot svoja sinova ali hčeri. Ta ljubezen, in ne drugo, je izvor in cilj vsega. Le če ljubiva, ker sva spoznala, kako sva ljubljena, bova vedno bolj razumela, kdo je Bog. Zato ker se je Bog učlovečil, lahko ti in jaz z enako močjo ljubiva Boga in človeka! Kajti vsakokrat, ko izkaževa ljubezen zadnjemu izmed bratov, ljubiva njega, ki je postal zadnji izmed vseh.