32. nedelja med letom, 8.11.2020, 1 Tes 4,13-18; Mt 25,1-13

Še tri nedelje so do konca bogoslužnega leta. Na vsako bomo brali eno priliko iz Matejevega evangelija: danes o desetih devicah, prihodnji dve nedelji pa o talentih in poslednji sodbi. Dane nam bodo tri predstave o Bogu: kot ženinu, gospodarju in sodniku. Za najino življenje pa so odločilne tri razsežnosti: globina hrepenenja, uresničevanje odgovornosti in zrelost sadov, ki govorijo o pristnosti tega, kar sva živela.

»Božje kraljestvo je podobno desetim devicam,« pravi Jezus. Devica je podoba vsakega izmed nas, ki se v polnosti uresničimo v zaupljivem odnosu z Bogom. Ustvarjeni smo po podobi podarjajočega odnosa, po podobi ljubezni, radosti, zanesljivosti, zvestobe, nežnosti, združenosti in rodovitnosti. To, kar je lepega v zakonski zvezi, je le bled odsev njega, ki je ljubezen in nas je ustvaril, da bi ljubili, kakor smo ljubljeni. On sam je ženin, naša druga polovica, ki se nam podarja, če ga sprejmemo. Hočeš nočeš se življenje izteka v srečanje z Njim, ki bo potešil našo srčno žejo in iskanje odnosa. Podoba ženina in devic namiguje na to skrivnost intimnega odnosa med Bogom in človekom.


Življenje brez ljubezni, brez podarjanja svojega življenja nekomu, spanje v egoizmu, je prazno in brez olja. Že danes ujeto v smrt in izginjanje. Če živimo le zase in iz sebe smo kakor nespametne device, ki v trenutku, ko bi ga potrebovale, niso imele potrebnega olja za vstop v poročno dvorano. V njihovih dušah ni bilo luči, ki je sad kreposti. V njihovih mislih ni bilo razsvetljenja Duha, ni bilo sprejemanja in podarjanja Očetove ljubezni bratom in sestram, ni bilo sinovske drže hvaležnega sprejemanja in podarjanja naprej. Zato jih Sveto pismo upravičeno imenuje nespametne. Življenje je v njih ugasnilo, še preden je prišel Ženin. Zato jih ta ne more sprejeti v nebeško poročno sobo, ker je ne marajo in ne hrepenijo po njej. Nespametne device izgubijo svojo človeškost in se izpraznijo. Kakšen smisel ima obdelovanje trte, če ne obrodi sadov, zaradi katerih se je vinogradnik trudil z njo? Čemu post, molitve in bedenje, če ne prinašajo miru, veselja, ljubezni in vseh drugih sadov Svetega Duha?« (Prim. Gal 5,22–23).

Ni torej najpomembnejše prizadevanje za dobro življenje. Najpomembnejši je sad tega prizadevanja, ki mora ustrezati resničnemu hrepenenju srca: voditi mora v solidarnost z Gospodovim Duhom in omogočati zaupnost z Gospodom, ki naju je prvi ljubil. Srce hrepeni, da bi vse svoje moči usmerilo k njegovemu obličju. Če gojiva to pričakovanje, bova vse svoje življenje pozorna, da nama nič in nihče ne bo mogel odvzeti pogleda nanj. Pozorna bova, da naju nič ne bo moglo ločiti od njegove ljubezni, čeprav naju bo večkrat neizogibno presenetil spanec.

Modrost v prvem berilu pravi, da jo zlahka zre tisti, ki jo ljubi. To pomeni, da je modrost doma v srcu, ustvarjenem za uživanje in okušanje Boga. Če imava težave pri najdevanju modrosti, sva v sebi prenehala negovati hrepenenje po njej. Postala sva nepozorna. In prav tega bi naju Jezus s priliko rad obvaroval.

272 views0 comments