4.3.2021 - Roka bogatinu

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 16,19-31)

Tisti čas je rekel Jezus farizejem: Bil je bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico ter se dan na dan sijajno gostil. In bil je neki revež, po imenu Lazar, ki je ležal pri njegovih vratih, poln čirov, in se je želel nasititi s tem, kar je padalo z bogatinove mize. Pa tudi psi so prihajali in mu lizali čire. Umrl pa je revež in angeli so ga nesli v Abrahamovo naročje. Umrl je tudi bogatin in je bil pokopan.

Ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil svoje oči in zagledal od daleč Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, zakaj silno trpim v tem plamenu.‹ Abraham pa je rekel: ›Sin, spomni se, da si prejel dobro v svojem življenju in prav tako Lazar hudo; zdaj se tukaj veseli, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami narejen velik prepad, da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo; pa tudi od ondod ne morejo sem.‹

In rekel je: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta; imam namreč pet bratov in te naj posvari, da tudi oni ne pridejo v ta kraj trpljenja.‹ Abraham pa reče: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ Le-ta je pa odgovoril: ›Ne, oče Abraham, temveč, ako pojde do njih kdo izmed mrtvih, se bodo spokorili.‹ Rekel pa mu je: ›Ako ne poslušajo Mojzesa in prerokov, ne bodo verjeli, tudi če kdo od mrtvih vstane.‹

Med opulentno bogatim in bednim revežem na prvi pogled ni nobene povezave. Kasneje je razvidno, da po smrti te povezave ali stika, ni več mogoče vzpostaviti. Med obema zeva ogromno neprehodno brezno. Ni ga več mogoče prestopiti.

Jezusovo priliko lahko povežemo z Jeremijevim spodbujanjem naj zaupamo Bogu. Preklet, kdor zaupa v človeka, v svojo ozko sebičnost, v svoje kratkovidne interese, v svoje strahove zase in strahove pred drugimi. Preklet, če zaupam le v materialna sredstva in ljudi uporabljam kot sredstva zase. Tako dela bogatin iz evangelija. Svoje življenje ureja mimo Boga, obkroža se z luksuzom, da bi se izognil vsakršnemu trpljenju. O kakršnem koli zaupanju v Boga sploh ne razmišlja. Ne vidi bližnjega v bedi in potrebi. Ves je ujet vase in svoj neuspešni beg pred trpljenjem in bolečino.

V Boga lahko zaupam šele, ko vidim bližnjega v potrebi in mu izkažem solidarnost. Izkaže se, da ne moremo z gotovostjo zaupati Bogu, če smo si preskrbeli vse potrebno za lastno ugodje in mirno življenje. Resnično zaupanje v Boga vedno spremlja preizkušnja bede in solidarnosti z ubogimi. Če tega ni, je naše zaupanje le utvara, ki se kaj hitro razblini. Ne da bi se zavedali računamo zgolj na to kar posedujemo (imetje, blagostanje), na svoje lastne sposobnosti in na svoje lastno zdravje. Resnično zaupanje v Boga predpostavlja odpoved vsem tem lažnim gotovostim ali bogastvom. To lahko narobe razumemo, misleč, da moramo zboleti, da bi lahko zaupali Bogu. Pomeni pa, da smo povabljeni služiti številnim, ki nimajo zdravja. Pridružimo se jim v njihovi potrebi in skupaj z njimi kličemo k Bogu in mu zaupamo, da je edini resnični zdravnik.

Vabi nas v globoko solidarnost z vsemi, ki svoji bedi kličejo k Bogu: z vsemi materialno in duhovno revnimi, z vsemi, ki imajo zdravstvene težave, z vsemi, ki so v kakršnih koli stiskah. V vseh teh je zaupanje v Boga stvarno in ne fantazijsko. Postavimo se med število ubogih in grešnikov, a ne zaradi sodelovanja v grehu in bedi, ampak da bi začutili potrebo po Božji sampodaritvi, da bi prepoznali, da se nam po trpečih sam podarja in nam prihaja naproti, da tudi nas oživi kot sinove in hčere, kot brate in sestre, čeprav smo se morda izgubili v svojem »materialnem bogastvu«.

65 views0 comments

Recent Posts

See All