»Bil je bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico ter se dan na dan sijajno gostil« (Lk 16,19-20)

Premislim: Ob tej besedi takoj pomislimo na druge. Običajno prezremo svojo držo bogatina. Koga mi je Bog postavil pred vrata mojega srca, da bi me spomnil, da sem resnično živ in človeški le, če delim z njim to kar sem in imam. Če ne se v meni zbira vedno večje brezno teme, osamljenosti in tesnobe, ki ga nobena stvar ne more zapolniti. Potrebni so mi dani kot Božje povabilo, da me ozdravi moje teme sebičnosti.

Zahvalim se: Sv. Jožef, hvala ti, ker si imel srce za Božjo ljubezen do vseh, še posebej najbolj potrebnih. V njih si prepoznaval Kristusove brate in sestre. Nauči tega tudi mene.