Apostol Pavel z veliko bolečino piše Galačanom, da so se prehitro oddaljili od evangelija. Ob teh besedah se vprašam, kako pogosto tudi sam iščem bližnjice. Rad bi imel vero, ki ne bi posegla v moje udobje, evangelij brez križa in ljubezen brez tveganja. Toda Kristus ne prinaša teorije. Podarja samega sebe.

V evangeliju se pismouk sprašuje, kdo je njegov bližnji. Jezus ne odgovori z razlago, ampak s podobo človeka, ki se ustavi ob ranjenem. Duhovno življenje se vedno začne tam, kjer moje oči zagledajo človeka in moje srce ostane odprto. Sveti Duh mi ne podarja le pravih misli, ampak novo sposobnost videti. Kar je bilo prej nevidno, postane pomembno. Tam, kjer sem prej hitel mimo, se začne rojevati sočutje.

Pred kratkim sem prebral zgodbo voznika mestnega avtobusa. Nekega deževnega jutra je opazil starejšo gospo, ki je z berglami počasi prihajala proti postajališču. Čeprav je imel zeleno luč in bi lahko odpeljal, je nekaj trenutkov počakal. Ko je vstopila, mu je s solzami v očeh rekla: »Danes ste prvi človek, ki ni hitel mimo mene.« Ta zamuda je trajala manj kot minuto, vendar je nekomu vrnila občutek dostojanstva. Včasih se Božje kraljestvo dotakne sveta prav skozi tako preproste odločitve.

Sveti Duh tudi mene vodi v takšno občutljivost. Ne spreminja najprej sveta okoli mene, ampak moje srce. Počasi ga osvobaja ravnodušnosti in ga naredi sposobnega za bližino. Takrat odkrijem, da največji čudeži niso vedno spektakularni. Pogosto so skriti v človeku, ki zna poslušati, počakati, odpustiti ali nositi breme drugega.

Evharistija je izvir te nove drže. Kristus se na oltarju ne ustavi ob množici, ampak pri vsakem človeku osebno. Podarja se brez razlikovanja, kakor usmiljeni Samarijan, ki se skloni k ranjenemu. Cilj evharistije je, da tudi moje življenje postaja takšno: ne življenje, ki se vrti okoli mene, ampak življenje, ki zna prepoznati bližnjega. Ko prejmem Kristusa, Sveti Duh tiho oblikuje moje srce po njegovem srcu. Tedaj evangelij ni več le beseda, ki jo slišim, ampak življenje, ki ga začnem živeti.