top of page

5. 11.2023 – 31. nedelja med letom – Zahvalna

»Največji med vami bodi vaš strežnik« (Mt 23,11).

Ob koncu cerkvenega leta je dobro, da malo pogledamo nazaj in se zahvalimo. Časi so razburkani. Kakor svet je razburkana tudi cerkev, mi ki smo cerkev. Vedno znova doživljamo, da so ošabni ponižani in ponižani povišani. To lažje opazimo pri drugih, kakor pri sebi. Jezus danes spregovori prav za nas in za ves svet.

On pravi množici, naj posluša, kaj učijo farizeji, vendar naj ne sledi njihovemu grozljivemu zgledu. Ravnanje farizejev ima ime, hinavščina, in je eden od razlogov, da smo tudi kristjani deležni javnega blatenja. Nekaj je upravičenega, nekaj pa ni. Večkrat se tudi izkaže, da ne izvajamo tega, kar oznanjamo.

Cerkev se znajde v težavah. Nismo kot druge skupine, ki lahko preprosto izločijo svoje najslabše člane in gredo naprej. Če želimo biti zvesti vsemu Jezusovemu nauku in celotnemu krščanskemu izročilu, moramo potolažiti in ozdraviti žrtve zlorab ter storilce pozvati k zahtevam zakona, zdravljenju in spravi. Verjamemo pa tudi, da je edina pot do ozdravljenja odpuščanje. Resnično odpuščanje nikoli ne beži pred resnico ali zmanjšuje naše grešnosti. S človeškim stanjem se sooča s pravičnostjo in sočutjem do vseh vpletenih.

Novinarjem to morda ne bo všeč, javnost bo morda hitela po krvi in morda si bomo želeli takojšnjo rešitev, da bi lahko tragična poglavja hitro pustili za seboj, vendar je odpuščanje, ki je pravično in sočutno, edini način, da lahko prakticiramo to, kar pridigamo. Za to je potreben čas. Resnično odpuščanje nikoli ne beži od resnice ali zmanjšuje naše grešnosti. S pravičnostjo in sočutjem do vseh vpletenih se sooča s človeškim stanjem.

Po drugi strani pa, čeprav so bili nekateri v naši katoliški skupnosti razkrinkani kot hinavci, nekatere druge resnice ostajajo tolažilne ali pa vsaj zagotavljajo kontekst, v katerem se lahko soočimo z grehi naših očetov in mater. Na primer, čeprav v cerkvi ne bi smelo biti niti enega primera zlorabe otrok, je bilo za ta strašni zločin obsojenih manj kot 2 odstotka vseh katoliških duhovnikov. Obtožba ni obsodba in tudi duhovniki in redovniki si zaslužijo domnevo in pravico do nedolžnosti, preden se jim dokaže krivda. Čeprav je javno mnenje morda drugačno, je velika večina vseh katoliških duhovnikov zvestih služabnikov evangelija, ki prakticirajo to, kar pridigajo.

V nasprotju s prevladujočim napačnim prepričanjem, cerkvene ustanove niso kraji, kjer so otroci najbolj ogroženi. Tragično je, da so to družinski domovi. Več kot 80 odstotkov vseh zlorab otrok se zgodi tam. To ne opravičuje niti enega primera zlorabe v cerkvi, kaže pa na to, da se bomo morali, če se bo naša širša družba res želela spopasti s tem problemom, vsi najprej ozreti na svoje dvorišče.

Poleg tega nam proti tistim, ki trdijo, da je cerkev le hinavska, ne morejo odvzeti dejstva, da naša skupnost v Kristusovem imenu po svetu ostaja največji ponudnik izobraževanja, zdravstvenega varstva in socialnega varstva. To pogosto herojsko delo bo le redko prišlo na prve strani časopisov, vendar je to resnično ozadje, na katerem se soočamo s kriminalnimi dejanji peščice in tistih, ki jih skušajo zaščititi pred javnim nadzorom.

Molimo, da bi nas, naj bodo ti časi še tako težki za vse nas, ponovno spreobrnil odpuščajoč, pravičen in sočuten Jezusov zgled, ki nas poziva, naj pustimo za seboj vsako sled zmagoslavja in arogance ter se ponovno posvetimo temu, kar moramo znati najbolje: požrtvovalni ljubezni drug do drugega in do sveta.



"El mayor entre vosotros sea vuestro servidor" (Mt 23,11).

Al final del año eclesiástico, es bueno mirar un poco hacia atrás y dar gracias. Los tiempos son turbulentos. Así como el mundo es turbulento, también lo es la Iglesia, y nosotros que somos la Iglesia. Una y otra vez experimentamos que los orgullosos son humillados y los humillados son exaltados. Lo notamos más fácilmente en los demás que en nosotros mismos. Jesús habla hoy por nosotros y por todo el mundo.

Dice a la multitud que escuche lo que enseñan los fariseos, pero que no siga su horrible ejemplo. El comportamiento de los fariseos tiene un nombre, hipocresía, y es una de las razones por las que los cristianos también somos vilipendiados públicamente. Algunas cosas están justificadas, otras no. Bastantes veces resulta que no practicamos lo que predicamos.

La Iglesia se mete en problemas. No somos como otros grupos que pueden simplemente eliminar a sus peores miembros y seguir adelante. Si queremos ser fieles a toda la enseñanza de Jesús y a toda la tradición cristiana, tenemos que consolar y curar a las víctimas de abusos y llamar a los autores a las exigencias de la ley, la curación y la reconciliación. Pero también creemos que el único camino hacia la curación es el perdón. El verdadero perdón nunca huye de la verdad ni minimiza nuestra pecaminosidad. Se enfrenta a la condición humana con justicia y compasión por todos los implicados.

Puede que a la prensa no le guste, que la opinión pública se precipite y que queramos una solución inmediata para dejar atrás rápidamente los trágicos capítulos, pero el perdón justo y compasivo es la única manera de practicar lo que predicamos. Esto requiere tiempo. El verdadero perdón nunca huye de la verdad ni minimiza nuestra pecaminosidad. Se enfrenta a la condición humana con justicia y compasión por todos los implicados.

Por otra parte, aunque algunos miembros de nuestra comunidad católica han sido desenmascarados como hipócritas, algunas otras verdades siguen siendo reconfortantes, o al menos proporcionan un contexto en el que podemos enfrentarnos a los pecados de nuestros padres y madres. Por ejemplo, aunque no debería haber ni un solo caso de abuso de menores en la Iglesia, menos del 2% de todos los sacerdotes católicos han sido condenados por este terrible delito. Una acusación no es una condena, y los sacerdotes y religiosos también merecen la presunción y el derecho a ser considerados inocentes antes de que se demuestre su culpabilidad. Aunque la opinión pública pueda diferir, la inmensa mayoría de todos los sacerdotes católicos son fieles ministros del Evangelio que practican lo que predican.

Contrariamente a la idea errónea popular, las instituciones eclesiásticas no son los lugares donde los niños corren más peligro. Trágicamente, son los hogares familiares. Más del 80% de todos los abusos a menores se producen allí. Esto no excusa un solo caso de abuso en la iglesia, pero demuestra que si nuestra sociedad en general quiere realmente abordar este problema, todos tendremos que mirar primero a nuestros propios patios traseros.

Además, frente a quienes afirman que la Iglesia es simplemente hipócrita, no podemos privarnos del hecho de que nuestra comunidad, en nombre de Cristo, sigue siendo el mayor proveedor mundial de educación, asistencia sanitaria y social. Esta labor, a menudo heroica, rara vez aparecerá en las portadas de los periódicos, pero es el telón de fondo real en el que nos enfrentamos a las acciones criminales de unos pocos y de quienes pretenden escudarlas del escrutinio público.

67 views0 comments

Recent Posts

See All
bottom of page