Nejevolja nad oznanjevanjem vstajenja se nadaljuje iz roda v rod, še posebej pri »mogočnih« tega sveta. Moteča je tudi dobrota do bolnega človeka. Vedno znova križamo človeka, v sebi in v drugih. V imenu človeka po hudičevi podobi vedno  znova križamo človeka po Božji podobi. Vsak humanizem, tudi katoliški, se zlahka konča v ideologiji križanja, nadzora in manipulacije. Edini, ki ni podlegel tej laži in pasti naše posamezne narave je Jezus Kristus. On je vogelni kamen človeka po Božji podobi. Brez njega ne znamo biti ljudje na Božji način, ker nam je hudičev način preveč blizu in se izdaja za edino možno obliko človeškosti.  Na njegovo besedo lahko vržemo mrežo na pravo stran. Sredi našega vsakdana, ko delamo to, kar je potrebno za življenje. Jezus nas vabi, naj hranimo drug drugega in postajamo drug drugemu hrana. Ko se pogovarjamo in skupaj jemo vstajamo od mrtvih iz svojih ran in bolečin.