»Tako tudi ni volja vašega Očeta, ki je v nebesih, da bi se pogubil kateri od teh malih.« (Mt 18, 14)

Jezus prihaja, da pokaže Očetovo ljubezen do vseh malih in zadnjih. Mali so vsi tisti, ki ne štejejo, so revni, slabotni in izpostavljeni. Vsi tisti, ki zaradi tega zlahka zaidejo in jih zanemarimo. Religiozni pravičnež hoče vse hudodelce iztrebiti, Jezus pa je z njimi in je prištet mednje. Majhnost je za religijo prostor zaničevanja. Farizej se ima za velikega, ko zaničuje malega, ki zlahka pade v greh in zaide. Z današnjo priliko Jezus vabi naju, katoliška farizeja, da se skupaj z njim veseliva vrnitve grešnikov. On nikogar ne izključuje, ampak rešuje grešnike, da bi se nihče ne pogubil: izgubil sinovstva in hčerinstva. Vabi nas, da svojo lastno omejenost in omejenost drugih živimo kot prostor povezanosti, pomoči in vzajemnega odpuščanja. Drug do drugega, naj bi imeli isto skrb (ljubezen) kot jo imata Bog Oče in Sin. Če imam ljubezen, bližnjega cenim kot boljšega od sebe (Flp 2,3). Zato tekmujmo v medsebojnem spoštovanju. Bolj cenim drugega, bolj sem podoben Bogu, ki nas vidi, kot zelo dobre. Če zaničujem malega in grešnega, zaničujem Gospoda, ki je postal izmed vseh zadnji (Mr 9,35; Gal 3,13; 2 Kor 5,21). Bog nas v Jezusu ljubi, kakor pastir ljubi ovce. Božja ljubezen se osredotoča na izgubljenega grešnika, do bolečine in smrti na križu. Povabljeni smo sodelovati z Jezusovo ljubeznijo: On išče vsakega brata ali sestro, ki je zašel. Če ga zaničujemo, smo ga namenili pogubi. S tem pa tudi sebe. Ko se prepoznam v izgubljeni ovci, sem tudi sam rešen pogube. Sprejmem namreč zastonjsko Očetovo ljubezen v Kristusu in oživim. Živim nebesa, danes in tukaj.