Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 20,11-18)

Tisti čas je Marija Magdalena stala zunaj pri grobu in jokala. Ko je jokala, se je sklonila v grob in je videla dva angela v belih oblačilih, ki sta sedela eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo.

Rečeta ji: »Žena, kaj jokaš?« Odgovori jima: »Vzeli so mojega Gospoda in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to izgovorila, se je obrnila in videla Jezusa, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji reče: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Misleč, da je vrtnar, mu reče: »Gospod, če si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga položil, ga bom jaz vzela.« Jezus ji reče: »Marija!« Ona se obrne in mu hebrejsko reče: »Rabbuni!« (kar pomeni: Učenik). Jezus ji reče: »Ne dotikaj se me več, še nisem šel k Očetu. Pojdi pa k mojim bratom in jim reci: ›Grem k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹« Marija Magdalena je šla in učencem naznanila: »Videla sem Gospoda in on mi je to rekel.«

Preprostost današnjega evangelija je ganljiva in čudovita hkrati. Marija potopljena v svojo bolečino joka ob praznem grobu. V jok jo sili nekaj, zaradi česar bi morala poskakovati od veselja. Toda ona se tega še ne zaveda. Sv. Gregor občuduje to zvesto ženo, ki ostaja pri grobu. Apostola sta prišla in potem odšla, Marija pa ostaja, ker jo žene globoka ljubezen, ki je trenutno še zgolj človeška, a jo pripravlja na srečanje z Vstalim Gospodom.

Bolečina mora v srcu izkopati prostor, ki ga bo lahko napolnila radost vstajenja. Tudi zate in zame velja enako. V žalosti se vsi pritožujemo, Gospod pa nam prav sredi te bolečine pripravlja veliko radost in veselje. Bolečina je nujna, da neredi v naših srcih prostor in odprtost za čisto veselje.

Jezus je z njo, a Marija ga ne prepozna. Ne zave se, da je On. Izgubila se je v svoji človeški utvari: »Mojega Gospoda so odnesli in ne vem kam so ga položili.« To je njena utvara, utvara našega človeškega razmišljanja, ki v bolečini in strahu oslepi in ohromi. A hkrati s to slepoto ostaja v njej globoka navezanost na Jezusa. Marija se mora spreobrniti. Išče ga med mrtvimi. Ne ve, da ga mora iskati med živimi.

Le Jezus lahko uresniči njeno spreobrnjenje. Poklicati jo mora po imenu. »Marija!« Tedaj se vse spremeni. Tako je Jezus tudi do tebe in do mene. Tudi midva ga iščeva sredi joka in teme. V primernem trenutku se dotakne najinega srca od znotraj in tedaj ga prepoznava: Učitelj!

»Pojdi pa k mojim bratom!« Pred vstajenjem Jezus svojih učencev ni nikdar imenoval bratje; to stori šele po svojem trpljenju, ki ga je na enkraten način približalo vsakemu izmed nas. Zdelo bi se nam, da bo po vstajenju Jezus še bolj daleč od nas, ker je že v Božji slavi; v resnici pa nam hoče pomagati dojeti, da nam je veliko veliko bližji: on je brat, ki nas vodi k Očetu, svojemu in našemu Očetu, njegovemu in našemu Bogu.

Gospod hvala ti za radost, da te prepoznamo: »Gospoda sem videla!«, onkraj naših utvar, naših preveč sebičnih želja. Hvala ti za polnost veselja, ki nam ga nihče ne more vzeti.