Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 15,12-17)

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas ljubil jaz. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo svoje življenje da za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, ako izvršujete, kar vam jaz zapovedujem. Ne imenujem vas več služabnike, zakaj služabnik ne ve, kaj dela njegov gospod. Vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta.

Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in postavil, da pojdete in obrodite sad in vaš sad ostane; da vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj.

»Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil,« nas vabi Jezus. Izraža zapoved krščanske ljubezni, ki je nova. Sklicujoč se na staro zavezo, je Jezus povedal, da sta dve zapovedi: ljubi Boga z vsem… in svojega bližnjega, kakor samega sebe. Ljubiti drugega kakor samega sebe je že ogromno. A Jezusova zapoved gre še dlje: »Ljubite drug drugega, kakor sem vas jaz ljubil.« To je veliko več in v tem je krščanska ljubezen: ljubiti druge, kakor nas je ljubil Jezus. Sam pravi, da ni večje ljubezni.

Kakšna je Jezusova ljubezen do nas? Delikatna in močna. Imenuje nas prijatelje in nam razloži: služabnik ne pozna skrivnosti svojega gospodarja, on pa nam je dovolil vstopiti v svojo intimnost, nam dal spoznati skrivnosti svoje družine: »Razodel sem vam vse, kar sem slišal od svojega Očeta.«

Včasih si predstavljamo ljubezen kot nekaj neosebnega, nekako oddaljenega, brez resnične intimnosti. Jezus pa nam da drugačen zgled: odprite se drugim, sprejeti, da spoznajo naše skrivnosti, ki jim jih zaupamo. Zakaj? Zato, ker je Bog tako obdaril nas.

Takšna delikatna – rahločutna ljubezen je hkrati izredno močna: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje.« On je vzor: ljubezen Bog-človeka, križanega in vstalega, ki je za nas sprejel skrajno žrtev in dal svoje življenje. Mi smo poklicani, da ljubimo drug drugega na tak način, na isti način kakor Jezus nas. Izredna in hkrati strašna poklicanost nam je dana. Prvi kristjani so to tako dobro razumeli, da so spremenili izrazje. Nič več niso rekli: ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe, ampak: ljubi bližnjega, bolj kot svoje življenje. V Didache, nauku dvanajsterih apostolov je dobesedno rečeno: »Ljubite druge bolj kakor lastno dušo,«, kar pomeni bolj kot svoje lastno življenje. Takšna je naša neskončna in večna poklicanost. Prosimo Jezusa in svetnike, da bi rasli v tej bratski, rahločutni in močni ljubezni.