Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 5,13-16)

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Vi ste sol zemlje; če se pa sol spridi, s čim se bo solila? Ni za nič drugega več, kakor da se proč vrže in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Ne more se skriti mesto, ki stoji na gori. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, marveč na svetilnik in sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.

Beseda govori o zvestobi. Sol ne sme postati neslana. Ohranjati mora svojo slanost. Ostajati mora zvesta sama sebi. Povabljeni smo ostajati zvesti temu kar smo: sinovi in hčere Boga. S tem preprečujemo propad sveta, ki je poln pokvarjenosti in ga nenehno vleče vanjo. Luč se prižge in ne sme več ugasniti, drugače ne sveti vsem, ki so v hiši. Sv. Pavel v berilu brani svojo zvestobo Bogu. Božja zvestoba je večna. Vse kar Bog dela je trdno in nenehno. Ne odpove se nobenemu svojih načrtov. Ne izgubi poguma, ne glede na število ovir pri svojem delovanju. Vedno išče dobro, ki ga je podaril in ljubi z absolutno zvestobo. Bog je zvest, On ni »da« in »ne«. V Jezusu je bil samo »da«.

Jezus nas prosi, naj naša luč sveti pred ljudmi, da bodo slavili našega Očeta, ki je v nebesih. To je sam že uresničil. Uresničil pa je tako, da je bil Očetov »da«. Jezus je dodal »da« vsem Božjim obljubam vseh časov. V njem so se vse te obljube uresničile. Jezus je Božji »da«, ker je vedno uresničeval Očetovo voljo. Nanj se lahko z gotovostjo opremo, še več, moramo se opreti nanj. Mi smo nestalni in najdemo tisoč razlogov, da opravičimo svojo nezvestobo. Božji »da« v Jezusu pa je za vedno. Za vedno nas Bog ljubi, za vedno je usmiljen z nami, vedno nas sredi preizkušenj drži v svoji roki.

Sprejmimo Božjo Očetovsko zvestobo, ki nam daje veselje. Naj nas Gospod utrdi v njegovi zvestobi, da bi ga drugi prepoznavali v naših delih.