»Ali morejo svatje žalovati, dokler je ženin med njimi?« (Mt 9,15).

Ali je zame življenje pričakovanje prihodnosti? Potem sem kakor učenci Janeza Krstnika. Ali je življenje zame spoštovanje preteklosti? Potem sem kakor farizeji, jokam za tem kar je bilo. V obeh primerih nisem v sedanjosti, kjer je z menoj On, ki je. Če živim v sedanjosti se lahko veselim srečanja z Njim, ki je Bog živih. Sedaj in tukaj. Potem sem Jezusov učenec in ne ujetnik slepe religije, s katero si moram prislužiti Boga v prihodnosti ali pa si ga pridobiti s svojo preteklostjo. Bog pa je ženin, ki je vedno z nami. On se z nami druži v ljubezni in radosti, intenzivno in nežno, zvesto in rodovitno. V Njem smo eno samo meso. On ni le oče in mati, nujna ljubezen. On je ženin: svobodna in vzajemna ljubezen, ki nas dela podobne Njemu.