V času, ko se zdi, da se grešnikom dobro godi, nam prerok Malahija razodeva, da Gospod pozna tiste, ki se ga bojijo in spoštujejo njegovo ime. V njegovi knjigi spomina so zapisani in na dan, ki prihaja, bodo postali njegova lastnina. Blagor nam, če hodimo po Gospodovi poti – postali bommo kot drevo, ki ob potoku daje sad in se ne posuši. Jezus Kristus v evangelju to zaupanje poglobi s podobo prijatelja, ki ob polnoči prosi za kruh; kljub nadležnosti dobi vse, kar potrebuje. Kaže na srce Očeta, ki je še velikodušnejši od človeških prijateljev. Sveti Duh deluje v našem vsakdanjem vztrajanju, na primer pri starših, ki se utrujeni v molitvi borijo za svoje otroke, ki so se oddaljili od vere. Čeprav se sadovi molitve morda ne pokažejo takoj, jih bo Gospod zaradi svoje zveste ljubezni zagotovo uslišal. Njihova vztrajna prošnja jih ohrani v njihovi lastni veri. So kakor drevo ob reki žive vode. V Njem prejemajo moč za vsak dan. Zaupajo, da bo Sonce pravičnosti posijalo tudi v življenja njihovih ljubljenih otrok in vnukov.