Moški, ki je leta živel v trdem ateizmu, ob bolezni doživi globoko spreobrnjenje. Kot Savel na tleh pred Damaskom, odkrije, da Kristusova ljubezen sega dlje od vseh človeških predsodkov.

Na poti v Damask se Savel, zaslepljen od sovraštva do kristjanov, sreča z vstali Kristusom (Apd 9,4-5). Ta presunljivo srečanje postane vrtinec milosti – preganjalec postane apostol, dokaz, da Božja moč spreminja najtrša srca. Psalm 117, najkrajši v celotni Bibliji, slavi Boga: »Hvalite Gospoda, vsi narodi!« Izraža veselje nad univerzalnim odrešenjem, ki zdaj zajame tudi nekdanjega nasprotnika.

V evangeliju Jezus poudarja: »Kdor jé moje telo in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem« (Jn 6,56). To ni zgolj obredna slika – gre za globoko resničnost: občestvo s Kristusom v Evharistiji nas bistveno spreminja, kakor je spreobrnjenje spremenilo Savla v Pavla.

Savlova dramatična preobrazba, psalmistov navdušeni vzklik in Jezusova beseda o evharističnem občestvu razkrivajo isto resnico: Kristusova prisotnost lomi vse meje. Evharistija ni simbol, temveč dejansko srečanje z živo Kristusovo prisotnostjo, ki nas kot nekoč Pavla vleče iz teme v čudovito luč. V svetu, ki ceni samo vidno in razumljivo, ta skrivnost še vedno kliče k preobrazbi – kakor je puščavska pot postala kraj razodetja, tudi naša vsakdanjost lahko postane prostor srečanja z »Jaz sem«, ki pravi: »Kdor mê uživa, bo živel po meni" (Jn 6,57).