Nedelja, Sveta Trojica, 7.6.2020, 2 Kor 13, 11-13; Jn 3,16-18

»Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sódi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.«

Današnji praznik Sv. Trojice znova razodeva tvoje in moje življenjske korenine. Lahko se primerjava z okrog obrnjenim drevesom, ki ima korenine zgoraj in veje, obložene s sadovi, spodaj. Če korenine živahno črpajo od zgoraj, so sadovi spodaj obilni. Jezus je v evangeliju rekel, da se je treba roditi od zgoraj, če hočeva priti v Božje kraljestvo. To pomeni, da najgloblji in resnični del najine osebnosti ni duševen ali telesen. Jezus ne sledi svojim telesnim nagonom niti svoji duševnosti. Sledi Očetu. To velja tudi za tvoje in moje življenje. Le če računava na tisto, kar je od zgoraj, bo najino najgloblje srčno hrepenenje dobilo odgovor.

Če natančneje poslušava Jezusove besede, verovati najprej pomeni upati v obljubo, ki jo Jezus jasno daje. Nikdar naju ne more izpolniti neposredno in vsakdanje življenje. Čeprav ga imava na dosegu, ga ne moreva nikakor zgrabiti in posedovati. Evangelij naju nenehno spominja na to: »Če seme ne pade v zemljo in ne umre, ne obrodi sadu ...« Če hočeva imeti življenje, ga morava biti pripravljena izgubiti.

Verovati pomeni tudi, da v sebi sprejmeva odnos z Bogom, iz katerega izvira vsako življenje. Bolj kot si upava vse svoje srce prežeti v tem notranjem zaupnem odnosu z Očetom, bolj je življenje polno in živo.

Končno verovati pomeni, da v zaupanju izročiva samega sebe. Ko se tej izročitvi ne bo več upiral noben delček najinega srca, bova doživljala in živela svoje življenje v trdni gotovosti in z nedvomno polnostjo.

Kaj pa tisti, ki ne veruje? Je že obsojen. Na kaj? Obsojen je na pomanjkanje življenja, obsojen je, da življenja nima. Sam mora nositi težo napora, ki nikdar ne obrodi tistega sadu, po katerem hrepeni njegovo srce.

Ali bova v tem življenju lahko kdaj dovolj gotova v srcu, da se bova upala odločiti za vero in zaupanje Bogu? Ne, nikdar ne bova dovolj gotova. Če čakava, da bova verovala po tem, ko bova dovolj gotova, ne bova nikdar verovala in ne bova imela življenja.

V gotovosti lahko rasteva le toliko, kolikor se vsak dan znova izročiva in na vseh ravneh svojega življenja vedno znova zaupava Bogu. Veva, da ostaja najino zaupanje in izročitev na vseh področjih življenja plašno, a svobodno. Je hkrati ponudba in odgovor na Božjo ljubezen.

Jezusovo pričevanje je najino resnično zagotovilo, jamstvo in poroštvo. Dotika se naju v najglobljih koreninah bitja. Za oba in za vse velja: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).

V tem stavku je skrita vsa skrivnost Sv. Trojice za najino življenje. Od zgoraj se rodiva takrat, ko sprejmeva in računava na Sv. Duha. On nama omogoča, da sva odprta za Božjo ljubezen, ki nama jo kaže v Kristusu. Omogoča nama, da na to ljubezen osebno odgovoriva. Kristjana sva, ko sprejmeva milost te ljubezni, ki v nama postane vir življenja. Ne le zemeljskega življenja, ampak večnega življenja. Tistega življenja, ki ne pozna propada, prekinitve, zapore in meje. Večno življenje je v tem, da poznava njegovo ljubezen do nas in živiva sožitju z njim, ki je vir življenja. V to skrivnost naju vabi Jezusovo razodetje. Podpirajva drug drugega pri vsakdanjem zaupanju in hoji v veri. Naj gre najino življenje v Sv. Duhu po Sinu Jezusu k Bogu Očetu. Prav to je vesela in dobra novica za ves svet. Živiva in oznaniva jo.


72 views0 comments