" »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila" (Lk 1,35).

S stvarjenjem je Bog naredil svet različnega od sebe in si ustvaril kraj, kjer si bo sezidal hišo; z darom postave je ustvaril ljudstvo zase in si zgradil hišo, v kateri bo stanoval; zdaj uresniči svoj načrt: vstopi v to hišo z namenom, da bi v njej trajno bival. Tako človek, ustvarjen po njegovi podobi, končno najde samega sebe in se v sobi, kjer je bil rojen, kjer ga je spočela njegova mati (Vp 8,2.5), ponovno združi z obrazom, po katerem hrepeni (Vp 1,2). In res, tisti, ki ga bo devica nosila pod srcem in rodila, bo »svetnik« in »Božji Sin«, sam Bog. Duh, ki je skrbno čuval noč stvarjenja, ki je bil senca nad Sinajem in oblak nad šotorom ter nato v templju, bo oklenil tudi Marijo, pravo skrinjo zaveze, nov tempelj, v katerem je Božja luč. Bog postane oblak, da bi se lahko prikazal pred našimi očmi: njegova navzočnost je skrita za naš um. Le vera ve, da je v tej temini luč – temačna, ker je preveč svetla –, luč Boga, ki se naseli v nas. Bog se mora skriti, da bi se lahko razkril: nihče ne more gledati luči, če mu kakšen predmet ni ovira! Bog potemni, da bi se prilagodil našim očem, ki se v veri odprejo, da bi videli odsev.
Comments