Že čez dvajset let je, ko sem ostala sama z dvema otrokoma, mož nas je namreč zapustil, ker je našel drugo. Finančno je pomagal kolikor je določil. Ko je odšel sem predlagala ločitev in mi je rekel, da je ne potrebuje. Zdaj živi z žensko, ob kateri ima še druge. Že kar nekaj let ni prišlo do najinega srečanja, posebno pa se je vez pretrgala, ko je pred dvema letoma zavrnil mojo prošnjo za finančno pomoč za
hišo, katero bi prepisala na otroka. Ne vem ali sem v popolnosti odpustila. Včasih mislim, da sem, ko pa čutim in vidim posledice pri otrocih pa me poprime še žalost in jeza. Moja prijateljica, me že lep čas spodbuja k ločitvi, da se bom počutila bolj osvobojeno. In, da je življenje v mrtvem zakonu tudi greh? Kako gledate na to, vas prosim za odgovor?
Kot vidim je vajin zakon umrl že prej kot pred dvajsetimi leti. Torej, ga vsaj toliko časa ni bilo. Starša sta, nista pa več zakonca. Ločitev bi bila samo dokončno spejetje dejstva in osvoboditev. Tako dojemam tudi sam. Nista zakonca, sta pa starša in to sta lahko še naprej. Za otroke ne bo prav nič drugače, kakor je sedaj. Zakona ni bilo vsaj 20 let, če ne še več. Pokopljite to truplo zakona. Družina pa ostane, čeprav sta starša ločena.
Glede odpuščanja pa vam priporočam naslednje. Ni potrebno meriti ali ste in koliko ste odpustila sebi in njemu. Zelo pomaga, da se vedno znova zahvalite Bogu: Očka, hvala ti, ker si ti že vse odpustil, njemu in meni, pa najinim staršem. Hvala ti za tvoje odpuščanje. Hvala ti, da lahko zajemam iz tvoje brezpogojne ljubezni do mene in njega. V tem je moja resnična moč in veselje.
Upam, da vam moje kratke misli kaj osvetlijo vaše okoliščine in boste lažje z veseljem nadaljevala svojo pot ljubezni do sebe in otrok.