Moj duh se sklanja k zemlji v molitvi, zunaj odzvanja šum obilnega dežja. Sveti Duh je tisti nevidni Oblak, ki se dviga iz morja božjega usmiljenja, da bi napojil suho zemljo mojega srca. On je tisti, ki v moji notranjosti pripravlja brazde za seme besede in ustvarja sveti mir, v katerem se vsaka klica sovraštva ali zamere raztopi v ognju božanske ljubezni.

Sodelovanje s Svetim Duhom je nenehno preseganje črke zakona. Kakor se Elija na gori Karmel prikloni do tal in prosi za dež, Sveti Duh v meni prebuja isto gorečnost za rodovitnost srca. Poboženje se uresničuje v tistem trenutku, ko moja pravičnost preseže zunanjo brezhibnost in se dotakne globine srca. Sveti Duh v meni govori, da ni dovolj, da nimam želje po ubijanju, temveč hoče izkoreniniti same korenine jeze. On je tisti, ki me vabi, naj odložim dar pred oltarjem in grem na pot sprave, saj brez miru z bratom moje bivanje ostaja suha zemlja brez blagoslova. Psalm poje o Gospodovem obisku, ki zemljo napoji in obogati; ta obisk je prav navzočnost Tolažnika, ki v moje srce vliva roso odpuščanja, da puščava mojih odnosov spet vzcveti.

Sveti Duh prebuja moč sprave tam, kjer se soočam z bičem stoletnih zamer in trdoto in krivičnostjo sodnih dvoran.

Ko se po desetletjih molčanja in gojenja zamere zaradi sosedske meje ali dediščine, odločim za tvegani korak prvega pozdrava, se uresničijo binkošti srca. V trenutku, ko se sredi te ujetosti v moči Svetega Duha odpovem svojemu "prav" in izberem bratov obraz, v meni vstaja Kristus. Moja odločitev za spravo, preden sonce zaide nad mojo jezo, postaja oltar, na katerega pada blagoslovljen dež novega življenja.

Slovenci nosimo težko breme zamar in prepirov, ki se selijo iz generacije v generacijo in se zrcalijo v javnem prostoru kot neusmiljeno obračunavanje (še posebej na spletu). Vstajenje se razodene tam, kjer sredi tega hrupa nekdo zavestno izbere pot sprave namesto poti k nasilja in sodišč. Ko se v našem javnem življenju pojavi človek – morda vpleten v dolgotrajen pravni spor ali politično gonjo – ki v moči Svetega Duha zmore reči: "Dovolj je," in ponudi roko sprave tistemu, ki ga je prizadel, tam raste božje kraljestvo. Ko naš javni prostor namesto groženj z "ječo" in kaznijo išče pot do bližnjega sredi nasprotij, se uresničuje preobrazba in ozdravljanje narodovega telesa. Vsako dejanje, ki sredi naše razklanosti tiho, a odločno daje prednost odnosu pred egoističnim zmagoslavjem, je sad Svetega Duha, ki v našem narodu nevidno plete mrežo nove, večne kulture, kjer je mir z bratom edino pravo in resnično trajno bogastvo.

Sveti Duh me vodi, da postajam živa daritev, ko v moči Duha Vstalega vsako srečanje z nasprotnikom spremenim v priložnost za spravo in razodevanje Božje luči, da bo Bog vse v vsem.