V tišini notranje puščave, kjer se umiri hrup želja, odzvanja Elijeva prerokba in blagor tistih, ki so ubogi v duhu. Sveti Duh je nevidni prinašalec kruha in mesa, ki v mojem srcu ustvarja neomajno zaupanje sredi suše sveta. On je tisti dih, ki v moji notranjosti vsako stisko preobraža v prostor svetega miru, v katerem pomoč ne prihaja od ljudi, temveč od Gospoda, ki je naredil nebo in zemljo.

Blagri so stopnice k poboženju. Sveti Duh v mojem srcu deluje kot notranji umetnik, ki s klesanjem preizkušenj izrisuje Kristusovo podobo. Ko sem ubog, krotak ali žalosten, v meni ne nastaja praznina, temveč prostor, ki ga Duh polni z božansko bližino in tolažbo. Poboženje se uresničuje v tej paradoksalni polnosti sredi pomanjkanja; ko v moči Svetega Duha sprejmem svojo majhnost, moje bivanje postane gora, iz katere odzvanja nebeška melodija. On je senčnik na moji desnici, ki mi podarja moč, da sredi preganjanja in krivic ohranjam srce čisto in zazrto v Sina, ki je že med nami.

Sveti Duh prebuja moč preroka Elija tam, kjer se soočam s sušo upanja in bičem negotovosti. Ko se sredi vsakdanjosti, zaznamovane s strahom pred prihodnostjo in pehanjem za materialno varnostjo, znajdem ob svojem "potoku Kerít" – v trenutku izgube službe ali ob soočenju s hudo boleznijo – se prav tam zgodijo binkošti srca. V trenutku, ko se sredi te ogroženosti v moči Svetega Duha ne prepustim paniki, temveč z zaupanjem čakam na "krokarje" božje previdnosti, v meni vstaja Kristus. Moja revščina postane kraljevska svoboda, ki je noben trg ne more kupiti.

Slovenci nosimo breme razdeljenosti. V javnem prostoru se bijejo boji za "pravico", ki pozablja na usmiljenje. Vstajenje se razodene tam, kjer sredi te politične in družbene suše nekdo izbere pot krotkosti in miru. Ko se v slovenskem javnem življenju pojavi človek – morda prostovoljec v ljudski kuhinji, pošten uradnik ali sosed sredi pravnega spora – ki namesto maščevalnosti izbere blagor tistih, ki delajo za mir, tam nastopa božje kraljestvo. Ko slovenski državljan, kljub pritisku, naj bo "volk do soljudi", v moči Svetega Duha izbere pot tihe pomoči najbolj ranljivim, se uresničuje preobrazba narodovega telesa. Vsako dejanje, ki sredi slovenske razklanosti namesto ognja razdora prinaša hladno vodo razumevanja, je sad Svetega Duha, ki v našem narodu nevidno plete mrežo nove, nebeške kulture, kjer so zadnji in prezrti v resnici prvi prejemniki božje tolažbe.

Sveti Duh me vodi v zavetje Najvišjega in mi zagotavlja: »Gospod te bo varoval vsega hudega.« Moje bivanje v tej deželi pod Triglavom postaja daritev, ko v moči Vstalega vsako preizkušnjo spremenim v priložnost za rast v svetosti, in računam na "plačilo", ki je pripravljeno za vse, ki ljubijo Njegovo navzočnost.