V tišini se duh umiri. Odzvanja mi vabilo Srca, ki je krotko in iz srca ponižno. Praznik Srca Jezusovega ni praznovanje oddaljenega simbola, temveč vstop v ogenj božanskega usmiljenja, ki me je izvolilo ne zaradi mojih zaslug, temveč zaradi neskončne zvestobe Ljubezni. Sveti Duh je nevidni prinašalec te ljubezni, ki v mojem srcu krepi sveti mir – in mi podarja spoznanje, ki je skrito modrim in razumnim tega sveta, a razodeto malim.

Delovanje Svetega Duha se razodeva kot nenehno pretakanje božjega življenja v mojo krhkost. Sveti Duh je vez, po kateri Bog biva v meni in jaz v Njem. On je tisti, ki v mojo notranjost »izliva ljubezen«, da moje življenje ni le suho izpolnjevanje zapovedi, temveč postaja daritveni odgovor. Poboženje se uresničuje v tistem trenutku, ko odložim težko breme lastne samopravičnosti in prevzamem Kristusov jarem, ki je lahek, ker ga nosi moč Tolažnika. On je tisti, ki v moje srce vliva moč, da ljubim, kakor sem ljubljen – brez pridržka, do konca, v tihem izgorevanju za bližnjega. Psalm poje o Gospodu, ki pozablja vse moje krivde; to pozabljenje je delovanje Duha, ki v meni briše podobo sužnja in obnavlja podobo božjega otroka - sina ali hčere.

Sveti Duh prebuja moč krotkosti tam, kjer se soočam z bičem izčrpanosti in trdoto brezosebnih sistemov.

Naša kultura »pridnosti« meri vrednost človeka le po njegovi učinkovitosti in storilnosti. V njej se posameznik znajde na robu svojih moči – morda kot mati samohranilka, ki ne zmore več bremen, ali kot delavec, ki ga duši strah pred negotovo prihodnostjo. A prav tam se odpre prostor za delovanje Božjega Srca. V trenutku, ko se sredi te stiske v moči Svetega Duha ne prepustim hlapčevanju izgorelosti, temveč svoj utrujeni duh naslonim na božjo krotkost, v meni vstaja Kristus. Moj počitek v Bogu sredi kaosa postaja upor proti diktaturi koristnosti in pričevanje o dostojanstvu, ki ga svet ne more dati.

Težko breme hladnega birokratizma in družbene odtujenosti, kjer se običajen človek v stiski pogosto počuti kot številka pred zaprtimi vrati ustanov, je naš vsakdanji kruh. Vstajenje se razodene tam, kjer sredi tega sistemskega hladu nekdo zavestno izbere pot Srca. Ko se v našem javnem življenju pojavi človek – morda uradnik, ki si vzame čas za objokanega prosilca, ali zdravnik, ki v pacientu ne vidi le diagnoze, temveč trpeče obličje – tam raste božje kraljestvo. Ko naš javni prostor namesto tekmovalnega dokazovanja moči napolni drža, ki išče pot do "malih", ki so ostali ujeti v birokratske labirinte ali socialne stiske, se uresničuje preobrazba narodovega telesa. Vsako dejanje, ki sredi slovenske razklanosti prednost podeli usmiljenju pred črko zakona, je sad Svetega Duha, ki v našem narodu nevidno plete mrežo nove, večne kulture, ker je Srce Jezusovo edino merilo prave ljubezni.

Sveti Duh me vodi k izviru žive vode: "Slavi moja duša, Gospoda, ne pozabi nobene njegovih dobrot." V moči Duha Vstalega vsako svojo utrujenost polagam v božje naročje, in sprejemam polnost miru, ki presega vsak razum.