Prerok Ezekiel doživlja pretresljivo videnje. Božje veličastvo zapušča tempelj. To ni znamenje, da je Bog prenehal ljubiti svoje ljudstvo, ampak da človekovo srce lahko postane tako zaprto, da ne prepozna več njegove navzočnosti. Največja tragedija duhovnega življenja je otopelost srca. Človek lahko še vedno opravlja zunanja verska dejanja, pa vendar njegova notranjost ostaja prazna in nemirna.

Evangelij govori o spravi. Jezus ne začne pri pravilih, ampak pri odnosu. Če se med bratoma pojavi rana, ne predlaga ravnodušnosti, ampak pot srečanja. V globini srca se zavem, da razdeljenost ne nastane najprej med ljudmi. Najprej se rodi v meni, ko se zaprem vase, ko začnem hraniti zamere ali ko svoj pogled usmerim predvsem v napake drugega človeka.

Sveti Duh je Duh občestva. Njegovo prvo delo ni ustvarjanje izrednih znamenj, ampak tiho povezovanje src. Tam, kjer se odpiram njegovemu delovanju, počasi ugaša potreba, da bi vedno imel prav, in raste želja, da bi v drugem človeku znova prepoznal brata ali sestro. To je zelo nežno delo. Ne zgodi se naenkrat, ampak kakor vzhajanje dneva, ko svetloba počasi premaguje temo.

Danes živimo v času, ko razdeljenost hitro postane vsakdan. Družine se razhajajo zaradi starih zamer, prijateljstva razpadajo zaradi različnih pogledov, javni prostor pa pogosto zaznamujejo ostri politični spori, žaljive besede in nezaupanje. Tudi družbena omrežja človeka hitro potegnejo v svet, kjer je lažje obsojati kakor poslušati. Ob vsem tem srce izgublja mir.

Prav zato postaja evharistija kraj, kjer Kristus ponovno zbira razkropljene. K istemu oltarju pristopajo ljudje različnih let, poklicev, pogledov in življenjskih zgodb. Nihče ne prihaja zaradi svoje popolnosti, ampak zaradi njegovega usmiljenja. Cilj evharistije ni samo moje osebno srečanje s Kristusom, ampak da njegovo življenje postane vez edinosti tudi med nami. Sveti Duh, ki posvečuje darove na oltarju, želi posvečevati tudi naše odnose, da bi iz mnogih nastajalo eno Kristusovo telo.

Jezus obljubi: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« Ta navzočnost ni odvisna od velikosti skupnosti, ampak od odprtosti srca. Kadar Svetemu Duhu dovolim, da v meni utiša hrup zamer in samoljubja, postane moje srce prostor, kjer lahko prebiva Kristus. In tam, kjer prebiva On, tudi razpoke med ljudmi nimajo več zadnje besede.