Današnja Božja beseda me vodi k preprostemu vprašanju: iz česa živim? Pavel pravi, da me življenje po Duhu osvobaja notranje razklanosti. Ni dovolj, da navzven počnem dobre stvari; pomembno je, kaj raste v mojem srcu. Sad Duha – ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost in samoobvladanje – nastaja počasi, kakor sad na drevesu. Ne proizvedem ga z močjo svoje volje, ampak ga sprejemam, ko se odpiram Svetemu Duhu.

Psalm mi pokaže človeka kot drevo, zasajeno ob vodnih tokovih. Tudi jaz potrebujem vir, iz katerega živim. Če se hranim predvsem s svojo jezo, strahom, potrebo po priznanju ali nadzoru, se to prej ali slej pokaže v mojih odnosih. Če pa ostajam ob Kristusu, začne iz mene prihajati nekaj drugega. Evharistija je zame prav takšen vir: Kristus mi podarja svoje življenje, da lahko iz njegove ljubezni raste moje življenje.

Jezus v evangeliju ostro spregovori tistim, ki dajejo velik poudarek zunanjosti, pravičnosti pa ne dopuščajo v srcu. Ta beseda me ne vabi, da bi presojal druge, ampak da bi pogledal vase. Lahko skrbim za svojo zunanjo podobo, medtem ko v meni ostajajo trdota, zavist ali pomanjkanje usmiljenja. Sveti Duh me vodi prav v globino, kjer se začne resnična sprememba. Tam mi Kristus ne nalaga nove maske, ampak mi podarja novo srce.

Zato danes prosim za preprost dar: da bi ostal blizu Kristusu in dovolil, da njegov Duh v meni rodi svoj sad. Ko prejemam evharistijo, prejemam Kristusa, ki se mi podarja. Naj njegova podarjenost postaja tudi moja. Naj iz mene ne raste le zunanja urejenost, ampak življenje, ki ga drugi lahko začutijo kot mir, dobroto, zvestobo in ljubezen.