Današnja Božja beseda me povabi na gostijo. To ni navadna pojedina, ampak praznik življenja. Prerok Izaija vidi Gospoda, ki pripravlja mizo za vsa ljudstva. Na tej gori izgine tančica, ki zakriva človekovo srce, in smrt nima več zadnje besede. To je podoba nebes, a hkrati tudi podoba tega, kar Bog že zdaj pripravlja v globini sveta. Bog ni Stvarnik pomanjkanja, ampak občestva. Njegovo srce vedno pripravlja mizo, za katero je prostor za vsakega človeka.

Ko poslušam evangelij o svatbi kraljevega sina, me vedno preseneti, kako veliko ljudi povabilo zavrne. Nihče ne reče, da je kralj hudoben. Nihče ne zanika, da je gostija pripravljena. Preprosto imajo druge opravke. Eden gre na njivo, drugi k svoji trgovini. Nič slabega ni v delu, v družini ali v skrbi za vsakdanje življenje. Težava nastane tedaj, ko vse to postane pomembnejše od odnosa z Bogom. Človek lahko ostane zaposlen z dobrimi stvarmi, njegovo srce pa se počasi izprazni.

To zelo občutim tudi v našem času. Koliko ljudi živi pod pritiskom nenehne učinkovitosti. Mladi zakonci se trudijo odplačevati visoke stanovanjske kredite. Starši pogosto delajo pozno v večer, da bi družini zagotovili varnost. Marsikdo spremlja novice o vojnah, gospodarski negotovosti in naraščajočih življenjskih stroških ter se sprašuje, kakšna prihodnost čaka njegove otroke. Skrbi niso izmišljene. So resnične. In prav zato postane evangelij tako dragocen. Bog človeka ne kliče proč od njegovega življenja, ampak v njegovo središče. Ne želi mi odvzeti dela, ampak mu vrniti smisel.

Apostol Pavel lahko zapiše: »Vse premorem v njem, ki mi daje moč.« Te besede niso nastale v udobju. Nastale so v preizkušnjah. Pavel je poznal obilje in pomanjkanje, svobodo in ječo. Njegov mir ni izviral iz okoliščin, ampak iz Kristusove navzočnosti. To je eden največjih darov Svetega Duha. Ne obljublja življenja brez križev, ampak srce, ki tudi sredi njih ostaja svobodno.

Sveti Duh me vedno vodi proti tej notranji svobodi. Počasi razkraja moje navezanosti, moje strahove in potrebo, da bi imel vse pod nadzorom. Včasih to delo poteka skoraj neopazno, kakor rast drevesa. Nihče ne sliši, kako raste, toda čez leta ponuja senco, sadove in zavetje. Tako raste tudi Božje življenje v človeku.

V evangeliju se pojavi še ena podrobnost, ki se mi zdi zelo pomembna. Eden izmed gostov pride brez svatovskega oblačila. To ni vprašanje zunanje elegance. Gre za srce. Bog me vabi takšnega, kakršen sem, vendar njegova bližina v meni vedno začne ustvarjati nekaj novega. Ljubezni ni mogoče sprejeti, ne da bi človeka počasi preoblikovala. Sveti Duh tke to novo oblačilo – oblačilo ponižnosti, zaupanja, usmiljenja in veselja. Ne nastane v enem dnevu, ampak v vsakdanji zvestobi.

Prav zato je sveta maša nekaj tako velikega. Vsakič ko stopim v cerkev, stopim na gostijo Kraljevega Sina. Oltar ni kraj dolžnosti, ampak kraj srečanja. Kristus ne pripravlja simbolične pojedine. Podarja svoje telo in svojo kri. Sam postane hrana. To je skrivnost, ki presega vse človeške predstave. Cilj evharistije ni le trenutek obhajila, ampak da Kristus začne živeti v meni in da njegovo življenje postane moje življenje. Iz tega srečanja se rojeva pogled, ki zna v človeku prepoznati brata, tudi če je drugačnega jezika, kulture ali prepričanja.

Ob tem se spomnim zgodbe prostovoljcev, ki so po uničujočih poplavah več tednov pomagali čistiti domove popolnim neznancem. Nekdo jih je vprašal, zakaj namenjajo svoj dopust ljudem, ki jih sploh ne poznajo. Eden izmed njih je odgovoril: »Ker nihče ne bi smel ostati sam, ko izgubi dom.« V teh preprostih besedah prepoznam nekaj evharističnega. Kristus tudi mene nikoli ne pusti samega v mojih razvalinah. Vedno pride prvi. Vedno pripravi mizo sredi mojih stisk. In kdor se hrani z njegovim življenjem, začne isto nežnost prinašati drugim.

Psalm danes poje: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« To ne pomeni, da imam vse, kar si želim. Pomeni, da je On navzoč. Kjer je On, tam tudi dolina temin izgubi svojo dokončno moč. Tam miza stoji celo pred očmi sovražnikov. Tam kelih prekipeva.

Ko bom danes pristopil k oltarju, bom znova slišal Kraljevo povabilo. Ne kot zahtevo, ampak kot ljubezen. Sveti Duh bo tudi danes tiho pripravljal moje srce na gostijo, ki se ne konča pri cerkvenih vratih. Kristus me pošilja v svet, da bi z njegovim mirom vstopal v nemir ljudi, z njegovim usmiljenjem v njihove rane in z njegovim upanjem v njihove strahove. Tako postaja moje življenje, kljub svoji krhkosti, majhen odsev tiste velike gostije, ki jo Bog pripravlja za vse svoje otroke in kjer bo, kakor pravi prerok Izaija, obrisal solze z vseh obrazov.