Današnja Božja beseda me povabi, da pogledam, iz katerega odnosa živim. Pavel se zahvaljuje za vero in ljubezen, ki živita v kristjanih, ter prosi, da bi jim Bog odprl oči srca, da bi spoznali upanje svojega poklica in moč, ki deluje v njih. Tudi jaz lahko veliko vem o veri, pa vendar potrebujem, da mi Sveti Duh odpre notranje oči. Takrat začnem razumeti, da moja moč ni predvsem v meni, ampak v Kristusu, ki deluje v meni.

Psalm me ob tem postavi pred veličino človeka: Bog se ga spominja in mu zaupa stvarstvo. Moja vrednost zato ne izhaja iz uspeha, priznanja ali mnenja drugih. Prejeta je. Ko to sprejmem, lahko živim bolj svobodno in odgovorno, brez nenehne potrebe po dokazovanju.

Jezus pa govori o tem, da ga priznam pred ljudmi, in obljubi pomoč Svetega Duha v trenutkih, ko ne vem, kaj bi povedal. To me osvobaja strahu pred tem, da bi moral imeti vedno pravi odgovor. Vera ni predvsem moja sposobnost, da Boga dobro predstavim drugim. Je odnos, v katerem dovolim Svetemu Duhu, da govori skozi moje življenje, moje besede in tudi mojo tišino. Ko ostajam zvest Kristusu v majhnih vsakdanjih odločitvah, ga že priznavam.

Evharistija me pri tem vrača k izviru. Kristus se mi podarja, da bi njegova moč postajala moja moč. Ko ga prejemam, Sveti Duh utrjuje v meni upanje in me osvobaja strahu. Zato lahko danes mirno prosim: Gospod, odpri oči mojega srca, da bom prepoznal, kdo sem v tebi, in mi podari pogum, da bo moje življenje govorilo o tvoji ljubezni tudi takrat, ko besede ne bodo dovolj.