Danes praznujemo zmagoslavje Device Marije, ki jo je Bog povzdignil v nebesa z dušo in telesom. V Janezovi Apokalipsi jo vidimo kot »Ženo, oblečeno v sonce« (Raz 12,1). Vidimo jo kot podobo Cerkve, ki žari z božansko milostjo. Marija ni zgolj zgodovinska oseba, ampak »živa prihodnost« Cerkve: v njej že zdaj vidimo, kaj čaka vse, ki ostanejo zvesti Kristusu.

Psalm 45 jo pozdravlja kot »kraljico« (Ps 45,10), ki stopa v sijaj svojega Sina. Marijino vnebovzetje ni beg iz sveta, temveč izpolnitev človeštva: v njej se kaže, da je naše telo ustvarjeno za večnost. Njena usoda je tudi naša – telo, ki zdaj trpi in umira, bo nekoč poveličano kakor njeno.

Sveti Pavel v 1. Korinčanom razglablja, da je Kristus »prvina vstajenja« (1 Kor 15,20), Marija pa je prva, ki je deležna tega daru v celoti. Marija je »ikona Cerkve«: kakor je Eva izšla iz Adamovega rebra, tako Cerkev izvira iz Kristusovega prebodenega srca, Marija pa je njen najčistejši izraz.

V evangeliju slišimo njen Magnificat (Lk 1,46–55), hvalnico, ki je postala vzor krščanskega življenja. Marija ne hvali same sebe – razglaša Boga, ki dela velika dela v malih. Njena ponižnost je ključ do njenega poveličanja.

Danes nas Gospod vabi:

• Glejmo kvišku! Marija v nebesa vzeta je dokaz, da naša pot ni brezupna.

• Zaupajmo! Kakor je njeno življenje postalo brezpogojni »da« (Lk 1,38), tudi mi zaupajmo.

• Prepevajmo skupaj z njo! Cerkev je poklicana, da z Marijo prepeva hvalnico Bogu – že zdaj, sredi bojev tega sveta (Raz 12,10).

»Današnji dan je začetek našega upanja,« pravi sveti Bernard. Marija, vzeta v nebo, nam kaže cilj: popolna združitev z Bogom. Naj nas njen dar spodbudi, da z očmi uprtimi v njenega Sina neustrašno hodimo naprej in za njim.

"Z Bogom je vse mogoče. Naj nas Njegova moč nosi kakor je nosila Marijo!"