Rodovnik Jezusa Kristusa, sina Davidovega, sina Abrahamovega: Abraham je imel sina Izaka, Izak Jakoba, Jakob Juda in njegove brate; Juda je imel s Tamaro sina Faresa in Zara, Fares je imel sina Ezroma, Ezrom Arama, Aram Aminadaba, Aminadab Naasona, Naason Salmona; Salmon z Rahabo sina Booza, Booz z Ruto sina Obeda, Obed Jeseja, Jese pa je imel sina kralja Davida.

David je imel z Urijevo sina Salomona, Salomon je imel sina Roboama, Roboam Abija, Abija Aza, Aza Jozafata, Jozafat Jorama, Joram Ozija, Ozija Joatama, Joatam Ahaza, Ahaz Ezekija, Ezekija Manaseja, Manase Amona, Amon Josija, Josija pa je imel sina Jehonija in njegove brate ob preselitvi v Babilon.

Po preselitvi v Babilon je Jehonija imel sina Salatiela, Salatiel Zorobabela, Zorobabel Abiuda, Abiud Eliakima, Eliakim Asorja, Asor Sadoka, Sadok Ahima, Ahim Eliuda, Eliud Eleazarja, Eleazar Matana, Matan Jakoba, Jakob pa je imel sina Jožefa, moža Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki je Kristus. Vseh rodov je torej: od Abrahama do Davida štirinajst rodov; od Davida do preselitve v Babilon štirinajst rodov; od preselitve v Babilon do Kristusa štirinajst rodov. (Mt 1,1-17)

Kaj nam kaže dolg seznam imen ali rodov, ki jih navaja Matejev evangelij? Najprej to, da Božji načrt ni nekaj slučajnega in improviziranega. Od stvarjenja človeka naprej Bog pripravlja Kristusov prihod. V polnosti časov ta prihod tudi uresniči. Ta polnost je s človeškega vidika zelo nenavadna in celo čudna. Kraj rojstva je zelo majhna vasica, čas ne daje nobenega upanja. Res, da je Jožef iz Davidovega rodu, a popolnoma neznan in skromen tesar. Bog je gospodar nemogočega. Svoje načrte uresničuje, ko se zdi, da ni več nič mogoče. Dovolimo mu naj deluje tudi v naših življenjih, v naši sedanjosti, ki je takšna kot je. Ni se nam treba prepuščati razočaranju. Lahko mu popolnoma zaupamo.

V prvem berilu slišimo Jakobovo prerokbo o žezlu in zmagovalcu, o mladem levu, pred katerim se bodo priklonili narodi. Kristus je Judovski sin. Knjiga razodetja nam pove, da je zmagal lev iz Judovega rodu (Raz 5,5). V resnici je zmagovalec Jagnje, ki je bilo žrtvovano in ne lev, ki požre svoj ulov. Kristus zmaga in je lev, a ne na človeški način in po naših predstavah. Njegova zmaga je popolna. Zmaga z darovanjem samega sebe. Njegova zmaga se nenehno uresničuje. Kristus s križa priteguje k sebi vse ljudi, da bi spoznali in sprejeli brezpogojno in večno Očetovo ljubezen. Takšen je resnični in obljubljeni zmagovalec, ki prihaja iz Judovega rodu.

Tudi psalm govori o kralju, ki pa ni vojščak, ampak preprost in dober. On vodi ponižno in ubogo ljudstvo, posluša bedne, uresničuje pravičnost in rešuje otroke ubogih. Prepoznavanje teh najbolj izrazitih znamenj Božjega kraljestva je za nas vir veselja in miru, mesijanskega blagoslova, šaloma. Njegova znamenja omogočajo, da gre svet še vedno naprej, in hkrati razkrivajo vedno nove vidike Skrivnosti Svete Trojice in življenja celotnega stvarstva v njej.

Bog je zvest in nas vsak dan znova preseneča s svojo bližino, sprejemanjem in veseljem, ki ga ima do nas vseh in vsega kar je za nas ustvaril, da bi nas povabil na ples večnega življenja. Tudi epidemija je zanj priložnost, da nas povabi v sogovorništvo in sodelovanje pri svojem načrtu, ki je trden in ga uresničuje že od začetka sveta. Ni si on izmislil epidemije. Ta je zrasla iz našega ravnanja in "(ne)vere", kakor vse bolezni, trpljenje in tudi smrt. On je v tej epidemiji z nami in nam ponuja svojo roko, tako kakor vsem rodovom pred nami. Da bi živeli iz njegove prisotnosti v nas in med nami. Zato je Emanuel - Bog z nami.