Zrem v podobo vode, ki teče izpod praga templja, in v osamljenost človeka ob kopeli Betésda. Filokalija me vabi k »zbranosti ob izviru«, k tisti notranji pozornosti, kjer moje srce postane prostor, v katerega se izteka Božje življenje, da bi ozdravilo vse, kar je v meni slanega in mrtvega.

Prerok Ezekiel mi slika reko, ki prinaša življenje povsod, kamor pride. Ob njenih bregovih rastejo drevesa, katerih listje ne ovene. V evangeliju pa srečam nasprotje tega obilja: človeka, ki že osemintrideset let leži v negibnosti. Njegova največja bolečina ni le bolezen, temveč samota: »Gospod, človeka nimam.« To je klic, ki zareže v moje srce. Kolikokrat sem tudi sam ujet v misel, da potrebujem »prave okoliščine« ali »prave ljudi«, da bi se premaknil, medtem ko Jezus že stoji ob meni?

Jezus ga ne vpraša po njegovi preteklosti, ampak mu ponudi nekaj radikalnega: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi!« V tem vidim moč Logosa, ki vstopa v mojo paralizo. Ozdravljenje se zgodi v trenutku, ko se neham zanašati na »valovanje vode« in se odzovem na besedo Tistega, ki je Izvir. Vzeti svojo posteljo zame pomeni nositi svojo preteklost kot znamenje zmage, ne pa več kot breme, ki me pribija k tlom.

Pri sveti maši te podobe postanejo otipljive. Cerkev je tisti tempelj, iz katerega teče reka evharistije. Ko vstopam k liturgiji, prinašam svojo osamljenost in svojo negibnost. V molitvah in petju čutim, kako me Božje usmiljenje obliva, kakor voda v Ezekielovem videnju – najprej do gležnjev, nato do kolen, dokler me popolnoma ne objame.

Pri obhajilu prejemam Tistega, ki mi pravi »Vstani«. Evharistija je zame konec samote. Tam nisem več človek, ki »nima nikogar«, saj sem združen s Kristusom in z vsemi svojimi brati in sestrami. Vsaka maša me pošilja v svet, da bi tudi jaz postal »človek« za tiste, ki ga nimajo. Od oltarja odhajam s prošnjo, da bi moje srce postalo rodovitno nabrežje, ob katerem si drugi lahko odpočijejo in najdejo upanje.

Danes ta klic »človeka nimam« in podobo ozdravljajoče reke čutim sredi tihe epidemije osamljenosti in birokratskega hladu v naši družbi. Opazujem stisko starejših ljudi v naših blokovskih naseljih ali oddaljenih vaseh, ki so sredi digitalizirane družbe postali popolnoma nevidni. Danes se zdi, da so vsi sistemi – od zdravstvenega do bančnega – narejeni za hitre in spretne, medtem ko tisti, ki »zamujajo« ali ne zmorejo koraka, ostajajo ob kopeli, kjer nanje nihče ne čaka. Vidim stisko človeka, ki v primežu birokracije ne potrebuje novega obrazca ali spletne aplikacije, ampak preprost stik z drugim človekom, ki bi mu rekel: »Vidim te.« V družbeno-političnem dogajanju, kjer se vprašanja pomoči pogosto sprevržejo v ideološko merjenje moči, izbiram pot osebne prisotnosti. Moj post je v tem, da zavestno iščem »paralizirane« v svoji okolici. Ko si vzamem čas za soseda, ki ga vsi spregledajo, ali ko v javnem prostoru zagovarjam tiste, ki nimajo glasu, takrat v svet vlivam kapljico tiste reke, ki teče izpod templja. Ne čakam na »valovanje vode« velikih političnih sprememb, ampak delujem tukaj in zdaj, po Jezusovem vzgledu.

Sredi sveta, ki vpije po učinkovitosti, se ustavljam in šepetam besede psalma: »Bog nam je zavetje in moč, pomoč v stiskah, vedno navzoč.« Zaupam, da nobena osamljenost ni prevelika za Njegov »Vstani«. Zato se sprašujem: Komu v svoji bližini lahko danes rečem "Tukaj sem", da se ne bo več počutil kot nekdo, ki "nima človeka"? Skušam v svojem dnevu najti trenutek za klic ali obisk, ki ne prinaša koristi, ampak le bližino.

Vaja: Po izročilu Filokalije se utrujene in suhe misli razumejo kot "suša duha", kjer se um oddalji od svojega vira in postane podoben razpokani zemlji. Da bi sredi dneva, ko me pritiski in sivi vsakdan izsušijo, v svoje srce priklical Ezekielovo reko in Jezusovo moč, uporabljam metodo notranjega namakanja.

Tukaj je preprost predlog, kako "odpreti zapornice" žive vode:

1. Vizualizacija "izvira pod pragom"

Za nekaj sekund zaprem oči in si predstavljam, da je prag mojega srca prag templja, o katerem govori prerok Ezekiel. Pod tem pragom neprestano teče tiha, kristalno čista reka Božje prisotnosti. Ni mi je treba ustvariti, tam že je – le spregledal sem jo.

2. Molitev "pritoka"

Svojo stisko ali utrujenost povežem z dihanjem. V duhu hesihazma (notranjega miru) pustim, da Beseda "namoči" suha mesta mojih misli:

• Ob vdihu: Gospod, Ti si živa voda.

• Ob izdihu: Napoji mojo suho dušo.

3. Dejanje "spuščanja v tok"

Namesto da bi se z mislimi boril proti utrujenosti (kar me še bolj utrudi), si predstavljam, da svoje težke misli preprosto položim v to reko, ki teče skozi mene.

• Misel: »Vse, kar je v meni slanega (grenkobe, cinizma, utrujenosti), naj ta voda odplakne v morje.« V duhu današnjega evangelija se neham spraševati, kdo me bo spustil v kopel, ampak se spomnim: Jezus je že tukaj. On je kopel, On je voda, On je zdravnik.

4. Klic k pokončnosti

Ko začutim, da se "vlažnost" milosti vrača v moj um, tiho izrečem Jezusovo besedo: »Vstani in hodi.« S tem dejanjem se neham smiliti sam sebi v svoji "suši" in se odločim, da bom s pomočjo te notranje reke stopil v naslednjo uro dneva s svežo močjo.