Ustavljam se ob razpoki med mojo zunanjo podobo in resnico mojega srca. Filokalija me vabi k »askezi resnicoljubnosti«, naj se neham skrivati za svojimi uspehi in si upam stopiti pred Boga takšen, kakršen sem – ranjen, žejen in potreben ozdravljenja. Danes me prerok Ozej vabi, naj ne iščem le zunanjih rešitev, temveč naj »spoznavam Gospoda«, ki ne želi žrtev, ampak usmiljenje.

V evangeliju opazujem dva človeka v templju. Farizej stoji pokončno, a njegovo srce je zaprto v kletko lastne popolnosti. Ko se zahvaljuje, da »ni kakor drugi ljudje«, v njem prepoznam svojo lastno skušnjavo, da bi svojo duhovnost uporabil kot orožje za ločevanje od tistih, ki jih sodeč po mojih merilih "niso na pravi poti". Njegova molitev ne prebije stropa, ker nima prostora za Boga – polna je njega samega.

Cestninar pa stoji daleč zadaj, ne upa niti oči povzdigniti in se bije po prsih. Njegov klic: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« je srce duhovnosti. V duhu očetov Filokalije to ni dejanje obupa, ampak dejanje vrhunske treznosti. On ne prinaša seznama svojih del, ampak svojo praznino, ki jo Bog edino lahko napolni. Njegova daritev je »skrušen duh«, o katerem poje psalm, in prav ta duh odpira vrata nebeškega kraljestva.

Pri sveti maši te besede postanejo moj edini temelj. Ko ob začetku izgovarjam kesanje, nisem le v vlogi cestninarja, ampak sem cestninar. Evharistija zame ni nagrada za pridnost, temveč zdravilo za mojo nezadostnost.

Ko prejemam obhajilo, se moje srce uči, da je edina pot navzgor pot navzdol – pot ponižnosti. Pri oltarju se vse moje maske stopijo. Kristus se mi ne daje zato, ker sem »pravičen«, ampak zato, ker sem v svoji krhkosti priznal potrebo po Njem. Vsaka maša me preobraža v človeka, ki se ne primerja z drugimi, ampak zre v neskončno obzorje Božje ljubezni. Od oltarja odhajam s prošnjo, da bi moj pogled na svet postal tako blag, kot je bil Jezusov pogled na cestninarja.

Odmev v preizkušnjah današnjega dne

Danes to farizejsko samozadostnost in cestninovo skrušenost čutim sredi naraščajoče kulture tekmovalnosti in neusmiljenega javnega sojenja.

Opazujem stisko običajnih ljudi, ki se v današnjem svetu soočajo s terorjem popolnosti na družbenih omrežjih in v delovnem okolju. Danes se zdi, da moramo nenehno dokazovati, kako smo uspešni, srečni in "boljši od drugih", da bi sploh imeli vrednost. Vidim stisko človeka, ki je zaradi bolezni, izgube službe ali osebnega zloma izgubil to bleščečo fasado in se zdaj počuti nevrednega, ker se ne more več "kosati" z drugimi.

V družbeno-političnem dogajanju, kjer prevladuje retorika izključevanja in kazanja s prstom na »tiste druge«, izbiram držo cestninarja. Moj post je v tem, da zavestno opustim potrebo po tem, da bi imel vedno prav na račun dostojanstva drugega. Ko se v pogovoru o politiki ali družbenih vprašanjih odpovem vzvišenosti in si upam priznati svojo omejenost, takrat sredi hrupnega sveta gradim prostor za mir. Namesto da bi gradil zidove s svojo "pravičnostjo", iščem mostove v skupni človeški ranljivosti.

Sredi sveta, ki časti močne in samozavestne, se ustavljam in iščem svobodo v priznanju: Brez Tvojega usmiljenja, Gospod, sem le votel odmev lastnega ponosa.

Danes se sprašujem: Kje se v mojem srcu skriva farizej, ki se primerja, in kje se upam oglasiti kot cestninar? Skušam vsaj enkrat danes namesto kritike bližnjega izreči tiho prošnjo za usmiljenje do sebe in do njega.