V majhni vasici na Hrvaškem je skupina mladih po neurju pomagala obnavljati uničene domove. Nekaj tednov kasneje so sosedje različnih veroizpovedi skupaj pripravili večerjo hvaležnosti. "Nismo vedeli, da nas lahko kaj tako poveže," je dejala lokalna učiteljica. To je podoba sveta, ki ga opisuje današnja Božja beseda – sveta, ki ga ljubezen ustvarja na novo.

V Apostolskih delih Pavel in Barnaba okrepita učence z besedami: "Skozi mnoge stiske moramo vstopiti v Božje kraljestvo" (Apd 14,22). Njihova pot ni bila lahka, a prav v teh stiskah je rasla vera, ki združuje. Kakor so mladi po neurju postali most med ljudmi, tudi zgodnja Cerkev je postala živa podoba upanja sredi težav.

Psalm 145 slavi Boga, ki je "milosten in usmiljen, potrpežljiv in velik v ljubezni" (Ps 145,8). To ni le opis Božjega značaja, temveč vzorec za nas – klic, da postanemo odsev te ljubezni v razbitem svetu. Kakor je večerja hvaležnosti v hrvaški vasici združila različne, tudi psalmist vabi vse generacije k skupnemu čaščenju: "Naj govorijo o tvoji slavi" (Ps 145,11).

Janez v Razodetju vidi "novo nebo in novo zemljo" (Raz 21,1), kjer bo Bog obrisal vsako solzo. Ta vizija ni utopija, temveč obljuba, ki že danes vpliva na naš način življenja. Kakor so ruševine po neurju postale priložnost za solidarnost, tudi naše rane lahko postanejo prostor, kjer se razkriva Božja prisotnost.

V evangeliju Jezus v zgornji sobi daje novo zapoved: "Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil" (Jn 13,34). To ni zgolj moralni nauk – v Janezovem evangeliju ljubezen ni čustvo, temveč način biti. Kristusova ljubezen do križa postane merilo, ki preobraža odnose in ustvarja novo skupnost. Kakor je Jezus ljubil do skrajnosti, smo tudi mi poklicani ljubiti brez meja.

"Nova zapoved" je (Jn 13,34) v resnici nov način obstoja – vera postane vidna samo skozi ljubezen, ki presega naravne zmožnosti. Kristus ne zapoveduje, temveč vabi v odnos, kjer njegova prisotnost v nas postane vir ljubezni do drugih. To ni humanitarno delo, temveč božansko življenje, ki teče skozi nas.

Pavlova potovanja, psalmistova hvalnica, Janezova vizija novega stvarjenja in Jezusova zapoved ljubezni – vse to sestavlja enotno sporočilo: Bog deluje v našem svetu skozi ljubezen, ki združuje, celi in ustvarja novo. V svetu, ki pogosto poudarja razlike, nas Kristus vabi, da postanemo arhitekti obnove – kakor tisti mladi v hrvaški vasici, ki so iz ruševin spletli vezi prijateljstva.

Naj bo ta nedelja zato zametek upanja – da vsako naše dejanje ljubezni, vsak pogumni korak k spravi, vsak trenutek potrpežljivosti postane kamen v temelju novega sveta. Kjer ljubezen vlada, tam se že danes dotikamo večnosti, kjer "ne bo več ne žalosti, ne joka, ne bolečine" (Raz 21,4). Naj naša skupnost odmeva s psalmistovo pesmijo: "Gospod je dober vsem, njegovo usmiljenje je nad vsemi njegovimi deli" (Ps 145,9).