V odsevu bele nedelje zrem v rane Vstalega in poslušam odmev prvotne skupnosti (Apd 2,42–47). V sebi čutim drhtenje tiste vere, ki ne išče dokazov v razumu, temveč v odnosu. Tomaževa želja, da bi se dotaknil ran (Jn 20,24–29), je moja lastna želja po resničnosti. V duhu Filokalije spoznavam, da se moj um ne umiri v abstraktnih idejah o Bogu, temveč v konkretnem dotiku Kristusove trpeče človeškosti, ki je zdaj postala evharistično telo Cerkve.

Moje bivanje se sredi te velikonočne osmine spreminja. Ko berem o prvi skupnosti, kjer so bili vsi "enodušni" in so imeli "vse skupno", v meni to ne zbuja nostalgičnega spomina, temveč boleče vprašanje o mojem tukaj in zdaj. Teologija osebe mi pravi, da sem oseba le, kolikor sem v občestvu (koinonia). Psalam 118 mi v srcu prepeva o kamnu, ki so ga zidarji zavrgli, a je postal vogalni kamen – to je podoba božjega usmiljenja, ki objame vse, kar svet označi za nekoristno ali zlomljeno.

V slovenskih družbenih razmerah to usmiljenje in to skupnost prepoznavam skozi rane običajnih ljudi. Vidim jih v sosedu, ki se sredi naše globoke polarizacije počuti izoliranega, ker ne želi sodelovati v nobenem od ideoloških taborov, ki razdvajajo naš narod. Vidim stisko tistih, ki v senci gospodarskih negotovosti in rasti življenjskih stroškov tiho trpijo, medtem ko se v političnem prostoru bijejo boji za prestiž, ki so daleč od realnosti razpokanih dlani in zaskrbljenih obrazov.

Moja osebna bela nedelja se dogaja v trenutku, ko sredi slovenskega nezaupanja – kjer so "vrata zaklenjena zaradi strahu" (Jn 20,19) – upam odkleniti svoje srce. Vera, o kateri piše Peter (1 Pt 1,3–9), je preizkušena v ognju, in moj ogenj so prav te družbene napetosti. Ko v svojem vsakdanu namesto cinizma izberem solidarnost, ko v tistem, ki je politično ali socialno na drugem bregu, prepoznam Kristusovo rano, takrat zares izpovedujem: "Moj Gospod in moj Bog!"

Usmiljenje zame ni le čustvo, temveč ontološka nuja: brez odpuščanja v Sloveniji preprosto ne moremo dihati kot osebe. Moja pot v svobodo vodi skozi spoznanje, da so moje lastne rane in rane mojega naroda kraj, kjer se srečam z Vstalim. Namesto da bi gradil zidove samozadostnosti, se odločam za tisto "lomljenje kruha" v vsakdanjih odnosih, kjer v drugem ne vidim več grožnje svojemu udobju, temveč dar, ki mi omogoča, da sploh sem. Moje pričevanje sredi današnje Slovenije je v tem miru, ki ga prinaša On – miru, ki ne ignorira ran, ampak jih spremeni v izvire življenja.