»Ne boj se, Zaharija, kajti uslišana je tvoja molitev! Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina.« (Lk 1,13)

Srečanje z Bogom nas vznemiri, osupne in zbega. Poruši našo navajenost na običajno. Strah pred svetostjo Boga nam pokaže, da smo res pred Njim. Po drugi strani pa pokaže tudi na naš greh: beg pred Bogom, ker nam ga hudičeva laž predstavlja kot tirana in zavistneža, ki nas hoče umoriti. V resnici pa nas Bog ljubi v naši slabosti in nam služi, ker nas hoče za vedno žive. Vedno ko bežimo pred njim nam pravi: Ne boj se! On je v resnici za nas, ne zoper nas (Rim 8,31). Njegova ljubezen ga naredi nam enakega, neznatnega, dete, da se ga ne bomo več bali. Če ga hočemo sprejeti, smo povabljeni v molitev, da si ga bomo zares zaželeli. Če si ga ne želim, daru ne morem sprejeti. Mi smo potreba po Bogu, ki se nam podarja v Kristusu in po vsem. Če se ne obračamo k njemu smo nemi in brez obličja. Postanemo preklinjanje in sebe živimo kot krivično pomanjkanje. Bog pa daje svojo prihodnost nam, ki je nimamo. Njegova rodovitnost klije v naši nerodovitnosti, ki je edina zmožna sprejeti Njega kot dar. Ne moremo se tako zapreti in oddaljiti od Njega, da se nam On ne bi mogel približati in nas zajeti v svojo podaritev vsakomur izmed nas. Janez pomeni Božji dar, Bog v svojem daru. Bog se spominja svojega očetovstva in izpolni svojo prisego. To pomenijo imena Zaharija, Abija, Elizabeta.